Slovenija potrebuje selektorja selektorja

Nogomet je stresel Slovenijo. Odstav­ljanje, menjavanje in nastavljanje selektorja je postalo celo nacionalna tema št. 1, ob kateri so se zgrozili novodobni patriciji s plebejskim poreklom, toda komu mar za vzvišeni populizem, če je v ospredju ceneni.

Slovenski nogomet pelje svojo zgodbo mimo običajnih pravil. Tako intenzivna in čustvena panoga, prepletena z nepričakovanimi ali načrtnimi dejanji, ki jih pišejo človeški značaji vseh vrst, drugače preprosto ne more delovati.

Slovenska nogometna krajina je posebna, na eni strani so klubi, ki iz dneva v dan improvizirajo, da bi preživeli, v upanju, da se bodo nekoč približali razvitejšim tekmecem. Da v ospredju ne bo gola bitka za obstoj, ampak samo še za ustvarjanje dodanih vrednosti, tako posameznikov kot klubov. Na drugi strani je reprezentanca oziroma krovna organizacija. Njena navzven bleščeča podoba ima znotraj precej več temnih lis, kot bi lahko sklepali po njenem sijočem domu, pa čeprav ima v primerjavi s klubi sladke denarne skrbi.

Kadrovanje in kadri. To pa je rdeča nit Nogometne zveze Slovenije in njenih težav, odkar je v nogomet vstopil najbolj znani slovenski odvetnik, ki zdaj v mirnem zavetju krmari najbogatejšo športno organizacijo na svetu. Tam se mu ni treba bati za kadrovske spodrsljaje, saj poveljuje sistemu, ki ima dovolj varovalk, da lahko prepreči njegove morebitne zmote ali spuščanje preveč napačnih ljudi v njegovo kolesje. Tu in tam kakšen vedno zaide, preveč nikoli ali predvsem ne takšen, ki bi lahko krepko zamajal ustroj in poslanstvo organizacije.

Kadrovski nabor ustreznih mož v slovenskem nogometu bo vedno sila ozek. Bila so in še bodo obdobja, ko celo ne bo pravšnjega moža za katerega od ključnih položajev, kakršen je selektor. Upoštevajoč minimalna merila, med katerimi niso le izrazito strokovna, slovenski nogomet ta trenutek resnično ne premore kandidata, ki bi bil sprejemljiv za strokovno javnost ali zmerno večino navijačev. Enako velja za prvega moža krovne organizacije. Izkušnje so namreč slabe: selektorji so ustvarjalca Matjaža Keka odstranili, ker ni bil naš, nastavili tekmovalca Srečka Katanca, da bi popravili napako s prezgodaj vsiljenim in še neizkušenim Slavišo Stojanovićem (in mu nehote onemogočili morebitno poznejšo kandidaturo) in za konec svoj nabor kandidatov zaokrožili z očetovskim Tomažem Kavčičem. Vse kadrovske zmote pa so bile posledica negativne selekcije (in dvornih iger) vse od sestopa Rudija Zavrla, sicer zmernega diktatorja z nogometnim znanjem in vzgojenega v partijskem inkubatorju šport­nih funkcionarjev z ljudsko dušo.

Izbor novega selektorja, ki bo imel tudi med navijaško armado plebiscitarno podporo, se je spremenil v referendum o tem, ali naj bo na položaju prvič doslej tujec. Nikakor ne kdorkoli, po načelu, samo da bo. Toda kdo bo odločal o tem, kdo je ustrezen kandidat (tujec), predsednik, izvršni odbor, mediji, ruleta?

Slovenski nogomet je na prelomni točki, saj ni samo selektor tisti, ki bo rešil, kar se rešiti da. Če česa res nima, potem nima selektorja selektorja. Oziroma verodostojnega posameznika ali skupine, ki bo izbrala ključnega moža reprezentance ter bila za in z njim v dobrem in slabem. Nogometašev tako ali tako ne more izbrati.