Na igrišču zabijal gole, kot trener pa avtogole

Po 104 dnevih na klopi Monaca je Thierry Henry minuli teden končal prvo preizkušnjo na samostojni trenerski poti. Nekdaj eden od najboljših nogometašev na svetu novemu izzivu ni bil kos. Stopil je v prevelike čevlje Portugalca Leonarda Jardima in na najbolj krut način okusil težavnost trenerskega posla. Monaco je vodil na 20 tekmah, slavil je le pet zmag, doživel pa enajst porazov z razliko v golih 23:43.

Ob Monacovem sobotnem porazu proti neposrednemu tekmecu za obstanek Dijonu (0:2), s katerim se je francoski prvak iz leta 2016 utrdil na 19. mestu in za tri točke zaostaja za 18. Caenom, Henry ni bil več na klopi. Monacovi šefi na čelu z lastnikom, ruskim milijarderjem Dmitrijem Ribolovljevom, so se na hitro odrekli nekdanjemu zvezdniku, ki je še pred dobrimi tremi meseci veljal za rešitelja. Ribolovljev ni bil gostobeseden.

»Zahvalil bi se Thierryju Henryju, ker je sprejel izziv in je poskušal voditi moštvo skozi težko obdobje,« se je ruski milijarder poslovil od najslavnejšega otroka kluba.

Kot Shearer in Neville

Henry je še eden od slovitih igralcev iz angleške lige, ki so že na prvi resnejši samostojni trenerski preizkušnji klecnili. Za velikega poraženca velja izjemni strelec Alan Shearer. Ta je po prvem neuspehu hitro obupal nad trenerskim poslom. Bolj svež je neuspešen poskus Garyja Nevilla, ki je »pogrnil« pri Valencii. Ta izkušnja ga je tako zaznamovala in zbodla, da je takoj rekel, da ne bo nikoli več poskušal biti trener. Raje se je vrnil k vlogi televizijskega komentatorja, s katero je svojo trenersko pot s posrečenimi analizami začel Henry. Nekaj izkušenj je 41-letni svetovni in evropski prvak nabiral v vlogi pomočnika belgijskega selektorja Roberta Martineza, a premalo, da bi lahko že v najmočnejši konkurenci iz krize izvlekel moštvo. Ali da bi lahko izpeljal pomladitev in prenovo, potem ko je Monaco v šestih letih s svojo politiko novačenja in brušenja nadarjenih igralcev z njihovo prodajo iztržil 890 milijonov evrov.

Za neizkušenega Henryja je bil ta izziv prehud na začetku njegove samostojne poti. Z besedami dobrodošlice za povratnika na klopi, Jardima, je prenagljeno zaupanje v Henryja posredno priznal tudi Ribolovljev.

»Ko je Jardim odšel, sem rekel, da bo poosebljal eno od najsvetlejših klubskih obdobij. Zdaj vemo, da njegova zgodba pri Monacu še ni končana. Leonardo je dobil priložnost, da nadaljuje svoje delo.«

Slačilnica je ušla izpod nadzora

Kako in zakaj, se je spotaknil Henry, se je razmeroma hitro razširilo v javnost. Nobene skrivnosti ni, da je izgubil zaupanje igralcev. S svojimi neprimernimi pripombami si je nakopal užaljenost nekaterih igralcev, ki so vodstvu kluba dali jasno vedeti, da njegovo obnašanje ni dostojno.



»Slabo je govoril o igralcih. To je dejstvo. Pred nekaj tekmami se je prezirljivo izrazil o nogometašu, kar so slišali drugi na rezervni klopi. Dejal je: 'In on misli, da je vreden 10 milijonov evrov',« je medijem zaupal eden od anonimnih igralcev. Tudi njegova govorica telesa in geste ob igrišču so dale slutiti, da Henry še ni sestopil z igralskega prestola na trda trenerska tla. Ni bil kos človeški preobrazbi od slovitega igralca do trenerja začetnika.

Za uteho bo Henry prejel zajetno odpravnino. Neuradno naj bi prejel večjo, kot jo je Jardim, ko so ga odstavili oktobra. Portugalec je prejel 8 milijonov evrov.