Matjaž Kek: Najlažje bi bilo oditi v Opatijo in Sukošan ter se imeti lepo

Matjaža Keka smo ujeli tik pred njegovim odhodom na krajši oddih, potem ko je opravil prvo analizo tekem v Celovcu in Rigi. Selektor slovenske nogometne reprezentance je razkril, kako bo spremljal igralce v času poletnih počitnic in kaj pričakuje od naslednjega izziva s Poljsko. Spregovoril je tudi o svojem odnosu do medijev in primerjavi generaciji fantov iz Južne Afrike z rodom, ki letos napada preboj na euro 2020.
 

Kako bi s časovne distance ocenili, kaj je šlo narobe v Celovcu? So bili Avstrijci predobri, ali je Slovenija odpovedala?

Resnica je, da se v prvem polčasu nismo pravilno odzvali na njihovo agresivnost, na njihove hitre podaje, ob tem smo logično zamujali pri t. i. drugih oziroma odbitih žogah. To je posledica naše preskromne agresivnosti. »Le« zaradi tega je to tako s klopi kot s tribune izgledalo slabo.

Toda, saj se vselej govori: moramo biti agresivni, odločni, ne smemo se bati tekmeca, dali bomo vse od sebe ... Kako potem pojasniti ta mrk?

Gre tudi za individualne značilnosti posameznikov. Nekateri imajo to izraženo močneje, drugi ne. Hitrost, agresivnost in igra ena na ena – v tem so prednjačili Avstrijci. Manjkal nam je igralec, ki bi nas vse skupaj dvignil, da bi potem to izgledalo boljše. Nekateri na tej tekmi niso igrali v sozvočju s trendom, ki že dolgo vlada evropskemu nogometu in kakršnega gledamo na televiziji iz tedna v teden. Brez omenjene agresivnosti, kot ji rečemo, ne moreš premagati nikogar, to je osnovni temelj vsega, vse ostalo je nadgradnja.

Kako to preseči?

Nihče ne more reči, da fantje niso želeli opraviti kaj več, da niso imeli želje in motiva. Nekaj je tudi (ne)samozavest, o kateri govorimo in govorimo že (pre)dolgo. To je stvar psihološke pripravljenosti in odločnosti vsakega posameznika. Če bomo hoteli zgraditi nek odmevnejši rezultat, bo treba tudi na tem narediti več.

Kako bi komentirali trditve, da je glavno razliko med lanskim in letošnjim Celovcem predstavljal vratar Jan Oblak?

Lanskega Celovca nisem gledal, težko komentiram dogodke za leto, tri ali pet let nazaj. Jan Oblak je letos le potrdil kakovostno raven, ki jo dokazuje iz tedna v teden v Madridu, zato ni naključno najboljši vratar na svetu.

Je Oblak prispeval, kar ste od njega pričakovali na igrišču, v slačilnici in medijskem nastopu?

Počasi se ustvarja jedro ekipe z razdeljenimi nalogami. Kar zadeva področje, o katerem me sprašujete, mi je prav junijska akcija dala največ.

Ste lahko konkretni?

Želim, da so naloge igralcev na igrišču in zunaj njega jasno opredeljene. Ne gre za to, da bi moral jaz govoriti, češ ti si vodja, ti pa nisi. Pričakujem le naravno postavljanje določenih igralcev na določena mesta, in do tega vodi le več delovnih akcij, več skupnih treningov, tekem, skupnega bivanja v hotelu. To je normalen proces. Avstrija je v prvem polčasu razkrila, koliko dela nas čaka in kako moramo biti vsi skupaj v določenih trenutkih boljši, da bi bili konkurenčni tudi boljšim.

Podobno vprašanje kot za Celovec: ste bili v Rigi res toliko boljši od Latvije, ali pa so gostitelji tam enostavno odpovedali podobno kot vi v Avstriji?

Slišal sem tovrstna namigovanja ... Tipično slovensko! Jaz bi lahko postavil obratno vprašanje: zakaj še nihče ni zabil Latvijcem na njihovem igrišču pet golov? V Avstriji smo bili seveda preslabi, da bi iztržili kaj več. V prvem polčasu v Rigi pa smo na svoj način pokazali, da naša ekipa premore potencial tudi v igralnem smislu in torej ne premore le borbenosti, volje in agresivnosti, ki so samoumevne. Gre za tekmi, ki razkrivata obe skrajnosti. Na eni strani potencial v Latviji in všečno igro, na drugi neprepričljivo igro v Avstriji.

Resnica najbrž leži nekje vmes.

Točno to. Dobre stvari moramo ohraniti do septembra, slabe pa odpraviti. Modrovati, kdo je bil in koga ni bilo pred enim letom ni niti smiselno niti pošteno. Konec koncev bi lahko tudi jaz rekel, da je bila reprezentanca pred enim letom drugačna in so bila zraven nekatera imena, na katera jaz nisem mogel računati. Ta imena bi tudi zdaj lahko naredila razliko.

Imate v mislih tudi Kevina Kampla?

Tudi, lahko nanizam imena, kakršna so Kampl, Skubic, Krhin in Verbič. Ampak mene zanima, zakaj se niso odzvali bolje igralci, ki so se letos pripravljali za Celovec, ne lani. Želim govoriti o igralcih, ki jih imam na voljo. Ne želim govoriti o načinu hočeš-nočeš, poškodbah in kartonih. Vse to bo namreč del tekmovalnega ciklusa.

Če je bila Latvija »najlažji« izziv, bo naslednji s Poljsko »najtežji«?

Poljska dominira v naši skupini, gotovo bo to prava tekma. Upam, da bodo Stožice polne, da bi se ponovila podpora iz Avstrije, prav zaradi navijačev me je – mimogrede – poraz v Celovcu najbolj bolel. Vem, kaj pomeni reprezentanci prava podpora navijačev in vem, da se ta gradi postopoma, zato želim videti septembra dodaten odziv fantov. Gotovo je bolje, da smo najprej izgubili z Avstrijo in nato premagali Latvijo. Če bi bilo obratno, bi bil čas do tekme s Poljsko drugačen, kot bo zdaj.

Boste dali Poljski prvi gol, doslej ga namreč še ni prejela?

Če se ne motim, ga je nekoč prejela na obeh tekmah s Slovenijo, če že primerjamo posamezna leta in obdobja ... To bo seveda nov izziv. Vemo, kaj nam prinaša, toda dotlej so trije meseci. Preživeti bo treba dopust, prestopni rok, prestopne 'bombice' in špekulacije, zato je zanimivo vprašanje, kakšni bodo septembra nekateri naši igralci. Tako kot je značilna zadnja tekma sezone v juniju, je specifična prva tekma v septembru. Komaj čakam na vse to dogajanje!

Kaj lahko selektor sploh opravi do naslednje akcije, ki sledi šele po poletju?

Zelo veliko. Najlažje bi mi bilo zgolj oditi v Opatijo ali Sukošan ter se tam imeti lepo do konca avgusta! Toda pred mano in celim strokovnim štabom je toliko posla, da to ne bi bilo modro. Spremljati moramo igralce, jih usmerjati, če bi bilo treba, in jim dati dober nasvet. Kmalu bodo krenili v novo sezono tudi klubi v slovenskem prvenstvu in evropskih pokalih, tudi takrat moramo biti zraven in iskati informacije, morebitne alternativne rešitve. Poletni čas je specifičen: hitro se bomo morali odzvati, če nekdo ne bo imel ustreznega statusa v klubu ali bo iskal nov klub.

Res zvenite, kot da komaj čakate na naslednjo akcijo.

Saj tako tudi je. Seveda je dobrodošlo, da je napočil čas počitka, junijska akcija je bila navsezadnje naporna, a ne le zaradi tekem. Na začetku je doživel nesrečo Igor Benedejčič; morda smo na to pozabili, toda vse vpliva na določen način. Tudi zato sem toliko bolj vesel, da gre z njim na bolje. Lahko zmagaš ali izgubiš, toda to so življenjske stvari, ob katerih pozabiš na poraz ali zmago. Vesel sem bil, da so se fantje v Latviji takoj odzvali, kakor so se. Ustvarja se jedro reprezentance. Krasi nas velik motiv in res komaj čakamo na september, čeprav bodo prijale tudi počitnice.

Neradi primerjate različne rodove igralcev, pa spregovoriva o vas. Kako ste se spremenili v odnosu do igralcev vi?

Na bolje, upam. Čas, ki sem ga preživel v nogometu, mi je prinesel pozitivne in negativne izkušnje, nenehno se učim. Najtežje je resda govoriti o sebi. Kaj smo naredili selektor in igralci takrat v boju za Afriko, ni pomembno. Ti fantje zdaj si zaslužijo svojo obravnavo. Zgodovinska primerjava mi pomeni predvsem motiv in dokaz, da je možno opraviti kaj več tudi v Sloveniji in s Slovenci. Najbolj srečen bi bil, če bi na vsake dve leti iz ozke baze selekcionirali kader, s katerim bi bili favoriti za velika tekmovanja. Toda nikdar nismo bili favoriti in nikdar ne bomo. Kdor tega ne želi videti, mu ne morem pomagati.

Pogrešate karkoli v kontekstu podpore delodajalcev, sodelavcev?

Ne. Podpora NZS je prava, ne morem se pritoževati niti nad navijači, saj so bili na naši strani in so nam želeli pomagati. Čas prve in druge akcije je resda razkril, da v strokovnem štabu še ni prav vse delovalo, kot bi si jaz želel. Tudi mi lahko namreč naredimo več za igralce. Strokovni štab je servis igralcev. Razmere, v katerih vadimo, pa so odlične in nam gotovo ne preprečujejo, da ne bi mogli biti še boljši.