Mariboru sojeno, da ga vodi tujec

Že davno mi je bilo jasno, da bo zapuščina Zlatka Zahovića velika v zgodovinskih zapisih, v vitrinah z lovorikami, tudi v blagajni, toda sila skromna v človeških virih. Tako se praviloma končajo poglavja posebnežev z močno osebnostjo in samozavestjo serijskih zmagovalcev, ki se zavedajo, da v tako skromnih okoljih ter v tako ozki konkurenci idej in znanja, kjer resnih tekmecev ni mogoče prešteti niti na tri prste, lahko počnejo, česar večina drugih ne more. Obdajo se z neprebojnim zidom in ne dopuščajo prostora za kroženje zamisli, znanja in tudi ljudi. Dokler to deluje, navzven ni videti, da gre kaj narobe, ko se ustavi, potem ...



Nekaj podobnega smo že videli na reprezentančni ravni, ko se je s selektorskega stolčka poslovil Srečko Katanec. Prvič in drugič je za njim ostala bolj siromašna zapuščina ali »znucana roba«. Ampak med Zlatkom in Srečkom je vendarle razlika, prvi je bil športni direktor, ki je v klubski hierarhiji ključni arhitekt moštva in tekmovalnih ciljev ter je med drugim odgovoren za to, da ne zapusti ruševine. Drugi je bil izključno izvajalec načrtov in lovec na rezultate. Kaj bo po njem in kakšno moštvo bo zapustil, je bilo zanj najmanj pomembno, plačan je bil za to, da bi bil uspešen na »bojišču«.

Prav nič ne zavidam Zahovićevemu nasledniku Oliverju Bogatinovu, pred katerim je športni izziv, ki bo močno zaznamoval njegovo nadaljnjo kariero in bo bistveno drugačen od tistega, za katerega se je tako rekoč trudil petnajst let: da bi bil trener. Navkljub njegovi obči širini – ki mu pri izbiri trenerja ne bo prav veliko pomagala, morda ga bo celo ovirala – je treba upoštevati, da se vlogi trenerja in športnega direktorja pošteno razlikujeta. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je bilo že nič koliko uspešnih prestopov iz trenerskih voda v direktorske in tudi obratno. Še precej več je bilo neuspešnih.



Bogatinov išče naslednika Darka Milaniča. Strokovno drugačnega, morda bolj prožnega in ustvarjalnega, bolj delavnega in z večjo igralsko avtoriteto bo težko našel, kot je bil Izolan. Okej, kakšen naj bo osebnostni in strokovni profil kandidata, naj bo Bogatinova skrivnost, toda, kje lahko sploh najde trenerja po svoji volji in po meri »velikega« Maribora. V Sloveniji?

Preprosto ga ni, še posebno ne z bogatim igralskim poreklom, kaj šele vidnim reprezentančnim in z nekaj trenerskimi izkušnjami povrhu. Tak je le za Štajerce nesprejemljivi Ermin Šiljak. Težko je verjeti, toda 46-letni Ljubljančan – tudi on velja za neugodnega posebneža – je tako rekoč edini kvalificirani trener iz bazena nekdanjih vidnih reprezentantov, ki je že samostojno deloval v tujini. V življenjepisu ima še Olimpijino kratko avanturo, ki se mu, med drugim, ni izšla zaradi Rastoderjevega varčevanja in takratnih klubskih podtaknjencev ter lastne neizkušenosti.

Šiljakovo pozabljenost, prezrtost ali podcenjevanje na slovenskem trenerskem prizorišču omenjam zato, ker bi se podobno godilo tudi kakšnemu drugemu reprezentantu. V tem, žal, tudi Zahović ni bil drugačen od drugih. Posledice negativne selekcije v trenerski srenji in strahu pred konkurenco zdaj spoznava Bogatinov. Ali mu sploh preostane kaj drugega, kot da bo izbral enega od več kot trideset tujcev, ki so se že prijavili na vijolični razpis – išče se trener Maribora.