Legendarni Piksi je (pre)hitro dvignil Srbe na noge

Pričakovanja nogometne javnosti v Srbiji so od vekomaj v neskladju z zmožnostmi klubov in državne reprezentance. Navijači zahtevajo čudeže, izučila jih niso niti številna razočaranja. Izbrana vrsta bo letos že petič zapored spremljala evropsko prvenstvo prek televizijskih zaslonov, na svetovno prvenstvo pa se je v tem tisočletju prebila trikrat v petih poskusih; njena najboljša uvrstitev je 23. mesto. Toda ob začetku kvalifikacij za SP 2022 je vse znova zajel val optimizma, selektor Dragan Stojković – Piksi pa žanje pohvale od vsepovsod že po dveh tekmah.

»Srbski nogometaši končno spet igrajo kot moški. Očitno so potrebovali selektorja, ki ne bo delil praznih fraz in imel vnaprej pripravljenih izgovorov za vse. Piksijeve karizme in hladnokrvnosti pri napovedi lova na najvišje cilje so se hitro nalezli vsi v reprezentanci, njegov pogum seže tako daleč, da bo poskusil spremeniti miselnost celotne Srbije in sedmih milijonov 'selektorjev' v kavčih ...« To je le eden od evforičnih zapisov v srbskih medijih na račun trenerja, ki je prevzel krmilo izbrane vrste šele 3. marca letos ter v prvih nastopih v kvalifikacijah za mundial iztržil v Beogradu zmago nad Irsko (3:2) in remi s Portugalsko (2:2) po nepriznanem golu Cristiana Ronalda.



Razpoloženje v državi, v kateri ima šport izjemno močno družbeno vlogo, je kajpada tudi posledica Stojkovićevega slovesa iz igralskih dni, v katerem ni manjkalo bližnjic. V članskem moštvu Radničkega iz Niša se je začel uveljavljati s 16 leti, v reprezentanci Jugoslavije, za katero je igral na 84 tekmah in zabil 15 golov, je debitiral 12. novembra 1983, torej z 18 leti, na prijateljski tekmi s Francijo v Zagrebu (0:0) hkrati s Srečkom Katancem. Za Crveno zvezdo je igral pičla štiri leta (1986-90) pred odhodom v tujino, a se vpisal med največje velikane kluba. Pridružil se je Rajku Mitiću, Dragoslavu Šekularcu, Draganu Džajiću in Vladimirju Petroviću na elitnem seznamu, ki že tri desetletja čaka šestega člana.


 

Vedno moraš verjeti v uspeh

S takšnim poreklom ni imel nikakršnih ovir, ko je po koncu igralske epizode na Japonskem najprej postal predsednik Nogometne zveze Jugoslavije – pri 36 letih je nasledil legendarnega Miljana Miljanića –, nato pa še predsednik Crvene zvezde po Džajićevem umiku. Velikih izzivov je zdaj 56-letni Stojković torej vajen, zato dobrih poznavalcev njegove poti ni presenetil odločen prevzem selektorske vloge. Evropske prvake Portugalce je spravil v zadrego z napadalno postavitvijo 3-4-1-2, po nizu napak in zaostanku z 0:2 pa potisnil v konico napada Dušana Tadića in iztržil neodločen izid.



»Vedno moraš verjeti v uspeh. Vdaje ne boste našli v našem besednjaku, zato sem bil na klopi hladen kot brizganec. Vztrajal sem, da se bomo vrnili in zmagali. Zato sem le delno zadovoljen, ker nam ni uspelo, čeprav je bila naša tekmica ena od najboljših reprezentanc na svetu,« je priznal Stojković. Zaveda, da bo moral pohvale upravičiti tudi na drevišnjem gostovanju v Azerbajdžanu in da so kritiki že pripravljeni na spodrsljaj Srbije, ki je imela zgolj v tem tisočletju že 19 selektorjev.

Milan Živadinović je bil na čelu moštva v letih 1998-99, zato opozarja: »Motijo me prenagljene hvalnice na Piksijev račun. Počasi, fant, saj kot trener nisi še ničesar dosegel. Čim bo prvič okusil poraz, ga bodo popljuvali in zahtevali njegov odstop. Proti Portugalcem so nam pomagali bogovi, a namesto, da bi se zahvalili za darilo in začeli odpravljati napake, smo poleteli med oblake. Počakajmo vsi skupaj, če se bomo uvrstil na SP, bomo z veseljem rekli: Bravo, mojster, vsa čast!«