Marko Elsner danes praznuje 60. rojstni dan. Eden od slovenskih nogometnih velikanov ima za seboj bogato in vznemirljivo kariero. V njej so nenavadna in čudovita poglavja, zabavna ter začinjena tudi z urbanimi miti zunaj igrišča.

V osemdesetih letih minulega stoletja je bil Ljubljančan, Moščan po duši, ljubljenec širše beograjske »raje«, ne le nogometnih privržencev Crvene zvezde. Tudi Partizanovi navijači so ga imeli radi, spoštovali so ga. Markova človeška in igralska veličina je bila znana po vsej nekdanji državi, od Triglava do Vardarja.



»V Beogradu sem preživel čudovita leta. Leta 1987 me je v Francijo k Nici odpeljal Partizanov trener Nenad Bjeković, kar je bilo za mnoge nenavadno. Partizanov človek je vzel s seboj Zvezdinega igralca! Tedaj sem tudi že dozorel. V Beogradu zoriš hitreje,« se je spomnil drugega dela kariere, ki je nogometni zagon dobila leta 1978, ko ga je vrst iz ljubljanskega Slovana k Olimpiji pripeljal njegov oče, nestor slovenskih nogometnih trenerjev Branko Elsner.



»Manj kot leto dni sva bila skupaj, potem so me brusili Dušan Varagić, Vukašin Višnjevac in Nedeljko Gugolj. Leta 1983 je pome prišel Dragan Džajić in me odpeljal v Beograd,« je o svoji poti od preprostega moščanskega fakina do beograjskega zvezdnika povedal slavljenec.


 

Po Angliji se ga je Ivica Osim odrekel

Prvi vrhunec v reprezentančnem poglavju je doživel na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984. S Srečkom Katancem sta bila med udarnimi možmi jugoslovanske izbrane vrste pod vodstvom Mariborčana Ivana Toplaka in se vrnila domov z bronasto kolajno, potem ko je v tekmi za tretje mesto z 2:1 padla Italija s Francom Baresijem na čelu.

»Da prideš do finala velikega tekmovanja, moraš imeti tudi srečo. Mi smo jo pogrešali v polfinalnem dvoboju s Francijo pred 100.000 gledalci. Po četrtfinalni zmagi nad Zvezno republiko Nemčijo s 5:2 smo izgubili s poznejšimi prvaki z 2:4 po podaljšku. Tedaj je bilo v zasedbi le 18 igralcev, zaradi poškodb in izključitve Bora Cvetkovića v polfinalu pa sta bila na voljo le še dva rezervna igralca. A to je bil rod odličnih je bil rod odličnih igralcev, pozneje vodilnih v članski reprezentanci – Dragan Stojković, Mehmed Baždarević, Boro Cvetković, Stjepan Deverić, Mirsad Baljić, Tomislav Ivković, Ljubomir Radanović, Nenad Gračan ...« je nanizal imena Marko, ki je nesrečno sklenil reprezentančno pot za Jugoslavijo. Znamenita kvalifikacijska tekma za EP proti Angliji na Marakani je bila njegova zadnja, 18. v »plavem« dresu. Z vratarjem Maurom Ravnićem sta zakuhala visok poraz z 1:4, po njem je pri selektorju Ivici Osimu prišel na seznam odstreljenih.



»Se zgodi. Tedaj je prišlo do veljave pravilo, po katerem vratar ne sme ujeti žoge, Mauro me je zmedel, ker je stekel iz vrat, potem ... Bil sem kriv in nekdo je moral plačati davek za poraz. Osim me je tedaj prekrižal in ne zamerim mu. Nogomet ima svojo logiko,« je sprejel odgovornost Marko, ki je prehitro končal slovensko reprezentančno poglavje. »Saj bi jo nadaljeval, a sem prav tedaj, leta 1993, končal klubsko kariero,« je popravil torkov zapis ob jubilejni prvi uradni zmagi slovenske reprezentance, češ da se je umaknil, da bi dal priložnost mlajšim. Tekma proti Estoniji je bila njegova druga in hkrati že zadnja za Slovenijo.
 

Tehnično dovršeni obrambni mojster 

Marko je veljal za enega od tehnično najbolj dovršenih srednjih branilcev, zdaj že izumrlega položaja libera. V tej vlogi je bil res mojster, ki mu ni bilo para daleč naokoli.



»Velimir Zajec in jaz sva bila tedaj za razred pred vsemi. Igral sem na vseh možnih položajih, od napadalnega zveznega igralca do zadnjega zveznega. Veliko golov sem zabil. Specializacija in raznovrstnost sta lahko samo dobrodošli. Vedno pravim, da vsakdo, ki se je kadarkoli uril v zvezni vrsti, lahko z lahkoto igra na položaju štoperja in tudi na bočnem. Samo še za obrambne naloge se mora usposobiti,« je po malem ošvrknil zdajšnje branilce, ki jim manjka raznovrstnosti in igralnih odlik.

V Slovenijo se je z družino vrnil po osemnajstih letih od odhoda v Beograd. Zdomstvo je sklenil na Azurni obali v Nici. Nadvse ponosen je na to, da je nogometne gene prenesel tudi na sinova. »Od očeta do Luke, Roka in vnukov se prenaša nogometni gen Elsnerjevih,« je sklenil nogometaš in človek, ki nima sovražnikov.

Vse najboljše, Marko.