Dvoma ni več, nenogometne ZDA so raj

V že drugi sezoni, ko Mariboru ne gre vse po načrtih in z domala vsako odločitvijo naredi korak nazaj – med njimi je kakšen, ki bo pozneje pomenil dva naprej –, mu je uspel posel, kot ni v najboljših časih niti Zlatku Zahoviću. Če gre verjeti govoricam, bo za Žana Kolmaniča prejel približno 1,5 milijona evrov.

Takšnega prestopa SNL ni izpeljala lani in tudi letos ga najbrž ne bo več. Paradoksalno je, da bo zadnji posel odstavljenega športnega direktorja Oliverja Bogatinova pri kruhu ohranil tiste, ki so ga odžagali. Nekaj nejasnosti sicer še ni odpravljenih in so formalne narave.

O dejanski vrednosti prestopa lahko le ugibam, enako o statusu mladega nogometaša. Novi član Major League Soccer, sicer 27. v ligi, teksaški FC Austin (prav neverjetno je, kako v eni najbogatejših držav na svetu, ne le zvezni v ZDA, obožujejo slovenske športnike, saj sta nekoč pri šampionu NBA San Antoniu igrala Radoslav Nesterović in Beno Udrih, v Houstonu je igral Boštjan Nachbar, prav tako v Houstonu, a pri nogometnem klubu, je bil do pred kratkim tudi Aljaž Struna, o Luki Dončiću pa ne gre izgubljati besed), je o mladem Prleku na svoji spletni strani zapisal, da je prišel kot posojeni igralec, a z možnostjo odkupa. Morda bo kar držalo, saj nikjer ni bilo zaslediti, da je Kolmanič sklenil večletno pogodbo z Austinom.



Eden največjih pomislekov, ki deli nogometne navdušence, a jih v resnici ne bi smel, je, ali se ni Kolmanič zaradi hitrega zaslužka odpovedal odmevnejši karieri v kakšni od uglednejših evropskih lig. Po ameriških merilih komaj polnoletni Veržejec (3. marca je dopolnil 21 let) – iz istega kraja prihaja tudi slavnejši nogometni rojak Milan Osterc – je najprej profesionalec, potem vse drugo. Priložnosti, ki se mu je ponudila, se igralec njegove kakovosti ne sme upreti in ne, da se ji ne more. Če bi se, bi bil hazarder ali neumnež. Zdaj se mu obeta, da bo svoj mesečni dohodek najmanj podeseteril, s čimer bi v treh, štirih sezonah razrešil svojo eksistenco. Pri 25 letih!



Zdaj pa o športnih motivih. Prestope slovenskih igralcev v klube iz višjega kakovostnega in plačilnega razreda lahko v zadnjem desetletju preštejemo na prste ene roke. Ne le denarna, predvsem igralska vrednost je na najnižji ravni. To ni naključje in ne gre za nikakršno majhnost, temveč za normalne selekcijske (tudi manko vplivnežev) in denarne omejitve. Predvsem slednje narekujejo razvoj panoge in kakovost dela ter ustreznost profila strokovnega osebja, ki vzgaja igralce. Če poenostavim, slovenski klubski in reprezentančni nogomet je vreden in uspešen toliko, kot se vanj vlaga in kakršna je njegova vloga pri odločevalcih in usmerjevalcih javnega dobra. In nogometa prav gotovo ni niti v športnih agendah.

Naj se vrnem k mlademu in obetavnemu Kolmaniču ali drugim vrstnikom, ki upajo na nogometno srečo. Kolmanič jo je imel, 99 odstotkov drugih ne bo dobilo takšne priložnosti. Sreča je, da je mogoče biti profesionalec kjerkoli po svetu in biti nadpovprečno plačan, tudi če si podpovrečen. Bog daj, da bi v »nenogometne« ZDA lahko šlo še več žanov, povprečnih ali podpovprečnih, dobrih ali slabih. Izjeme pa bodo vedno.