Čakajoč na rešilni sveženj vladnih ukrepov

Niti 24 ur ni minilo, ko se je začel sesuvati načrt Evropske nogometne zveze in večine nacionalnih zvez, da bi prekinjena državna prvenstva vendarle izpeljali. V Belgiji bodo 15. aprila potrdili odločitev o koncu prvenstva. Zdaj se poraja naslednje vprašanje: koliko članic UEFA od 54 (55. Belorusija se še požvižga na epidemijo koronavirusa) bo še šlo po njeni poti in kakšne so možnosti za nadaljevanje prvenstva v Sloveniji?

Tako kot politika, pri kateri velja prepričanje o Evropi dveh hitrosti, ima tudi nogomet svoje »hitrostne razrede«. Nemara jih ima še bistveno več. Slovenija je razvojno bliže četrti kategoriji (najpočasnejši) kot drugi, v katero sodi neprimerno razvitejša in bogatejša Belgija. Tudi zato je nekoliko presenetljiva, a razumljiva odločitev Belgijcev zelo pomenljiva. Nakazuje, da bi lahko evropski nogomet zapeljal v povsem drugo smer, kot želijo »najhitrejši« z vodilnimi pri UEFA v ospredju.

Niti malo ne vedo, pri čem so

Navzven je videti, da so slovenski klubi sila nedejavni pri iskanju ustreznega »cepiva proti koronavirusu«, toda s sredinim izhodiščnim dogovorom na najvišji ravni so dobili prvo oprijemljivejšo smernico delovanja. Vendar posebnosti slovenskega nogometa – odnos države in financiranje ter status tako v družbi kot športni družini – narekujejo povsem drugačno politiko in bržkone tudi drugačne poteze od tistih, ki jih bodo vlekle zveze v najhitrejših razredih (1., 2. in deloma 3.).

Klubi se za zdaj še niso opredelili, kako in zakaj, ker ne vedo, pri čem so. Ne sedijo križem rok, med seboj sodelujejo, so v stikih s krovno organizacijo, se pogovarjajo in seznanjajo s težavami. Da bi povlekli kakšno potezo, pa bo minilo še nekaj časa, saj prevladuje status quo oziroma vodilo, da se nikamor ne mudi in da velja počakati, kako se bodo razpletale stvari na drugih ravneh.



Pri odločanju oziroma ukrepih, s katerimi bodo poskusili omiliti neizbežne posledice, bo imela ključno vlogo država. Na podlagi tega, kakšen bo sveženj ukrepov, ki bodo zadevali del civilne družbe, športna društva, vrhunski in poklicni šport ter vse druge deležnike, bodo lahko načrtovali poteze in pripravljali rešilne pakete za življenje po krizi.

»Imamo skoraj zavezane roke, ker smo dejansko odvisni od tega, kaj bo ponudila država. V našem klubu smo pripravili več scenarijev za vse razmere, pri čemer pa so vendarle najpomembnejši tisti, ki jih bodo narekovali vladni ukrepi. Na primer, kaj bo z akontacijami, prispevki, nadomestili. To so pomembne podrobnosti za klube in igralce,« je izpostavil eden od operativcev pri slovenskem prvoligašu, ki se želi razkriti.

Tujci v osamitvi so breme

Čeprav je predsednik Olimpije Milan Mandarić prvi napovedal, da bo treba znižati plače, Maribor potrdil, da bo sledila racionalizacija poslovanja, podobno pa velja tudi za druge prvoligaše, je doslej edini ukrepal vodilni drugoligaš Koper. Dohodke igralcev je znižal za 30 odstotkov.

A prav tako, kot se bodo razlikovali ukrepi na najvišji ravni, bo tudi v SNL razlika v tem, kakšne poteze bodo vlekli pri Olimpiji, Mariboru in bržčas Domžalah, ki izrazito odstopajo od tekmecev po višini proračunov in virih financiranja. Pri čemer se ne bo mogoče ogniti niti reševanju drugoligašev in tretjeligašev, četrtoligašev, mlajših kategorij in vseh drugih, ki sestavljajo z naskokom največjo športno zvezo.

Toda v celostnem »koronapaketu« rešitev je vendarle nekaj povsem praktičnih in pomenljivih neznank, ki lahko vplivajo tudi na odločitev o nadaljevanju prvenstva. Na primer, marsikateremu igralcu bo 31. maja potekla pogodba in zakaj bi jih klubi plačevali še junija ali julija, ko je rezultatsko tako rekoč že vse odločeno (Rudar?). Kaj narediti s tujci, ki so trenutno v Sloveniji in so v finančno breme klubom, pri čemer ne kaže zanemariti psihičnih posledic zaradi večtedenske osamitve. In ne nazadnje, kot se pogosto omenja, je ena od možnosti povečanje prve lige na 12 klubov.