Neomejen dostop | že od 9,99€
Piko na i na ligo narodov bo slovenska nogometna vrsta postavila šele marca prihodnje leto s tekmami v dodatnih kvalifikacijah za obstanek v skupini. Kdo bo tekmec Slovenije, bo znano po petkovem žrebu v Nyonu (možni tekmeci so Slovaška, Armenija, Bolgarija in najbrž Kosovo). Črto pod jesenski del reprezentančne sezone je v družbi Bojana Prašnikarja, nekdanjega selektorja in enega od najuspešnejših slovenskih trenerjev, edinega Slovenca, ki je vodil moštvo v elitni nemški ligi, in prvega z uvrstitivijo v ligo prvakov, zdaj pa predsednika Zveze nogometnih trenerjev Slovenije, potegnil tudi Delov podkast VAR.
V ospredju sta bili zadnji dve tekmi, ki sta morda pokvarili zelo dobro izhodišče in podobo pred tekmama z Norveško in Avstrijo. »Razliki v igri Norvežanov in Avstrijcev sta očitni. Avstrijci so igrali bolj strukturirano in disciplinirano, a so bili zelo neučinkoviti,« je nekdanji trener Olimpije na kratko pojasnil razliko med reprezentancama, ki sta iz višjega kakovostnega razreda. Kako pa je videl našo reprezentanco?
»Kljub vsemu je v celoti pokazala spodbudno mero značaja in bojevitosti, kar je še posebej pomembno za naslednje kvalifikacije. Slovenija ima še veliko prostora za izboljšave, najšibkejša je v zvezni vrsti. Tu so se pojavile največje težave. Sredina je osrčje vsakega moštva in igre. Če tu ne gre, potem bo težko šlo povsod drugje. Zdaj imamo stanje, ko zvezna vrsta pomaga obrambi, ne moremo igrati naprej. Če gre v napad, se ne more vrniti nazaj,« je povedal prvi slovenski trener z uvrstitvijo v ligo prvakov (leta 1999 z Mariborom). »Takrat sem imel trikotnik v zvezni vrsti. Moral je biti kot beton. Stipe Balajić, Dejan Đuranović in Simon Sešlar. Đuro in Simon sta veljala za 'fina' nogometaša, verjetno bolj počasnih igralcev, kot sta bila, nisem imel. Ampak tako sta se ujela, da sta v obrambnih nalogah pomagala drug drugemu. V napadalnih pa sta bila zelo inteligentna,« je »vijolično srce igre« iz prvega sijajnega obdobja Mariborčanov ponudil kot primerjavo s »slovenskim srcem" Matjaža Keka.
Prav selektorja čaka najtežje delo. Toda liga narodov je bila dobro izhodišče za pripravo za nove izzive in strategije. »Vedno je ključna analiza. Ne le po porazih, predvsem po zmagah ali neodločenih izidih. Pomembno je razumeti, ali je dober rezultat posledica sreče ali dejanskega napredka v igri. Izpostavil bi še telesno pripravljenost, saj sodobni nogomet zahteva visoko raven vzdržljivosti in hitrosti,« nekdanji selektor dobro ve, kako drugačno je delo selektorja v primerjavi s tistim od klubskega trenerja. Še posebej ko gre za slovensko izbrano vrsto.
»Za tako majhne reprezentance časovna omejitev predstavlja največji izziv. Znotraj dneva ali dveh, kolikor ga praviloma ima na voljo selektor, mora temeljito pripraviti taktiko in uigrati moštvo. In najti ustrezne igralce ter jih uglasiti. Dodatno težavo predstavlja stanje igralcev, eni redno igrajo, drugi le trenirajo, tretji nimajo vidne vloge na igrišču, četrti težko prenesejo svojo formo in igro na reprezentančno raven," selektorju res ne manjka izzivov.
Zanimiva je tudi Prašnikarjeva misel o razvoju nogometa v povezavi s slovensko reprezentanco. »Nekdo mi je rekel, da je naša težava pomanjkanje telesne moči. Ni res, to ni problem, problem je znanje. V sodobnem nogometu je treba razmišljati o tem, v katero smer gre ta igra. Prej smo nogometaši tekli tri kilometre, zdaj 15. Znanje pa ni le to, kako brcaš žogo. Pomeni tudi to, kako se postavljaš, kako se odzivaš, kakšen pregled imaš nad igro ... Vse skupaj je to znanje. In to je treba negovati in razvijati,« je le del obširnih pogledov enega od najpomembnejših ustvarjalcev slovenskega nogometa v samostojni državi.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji