Prvi poraz še ni sodni dan, toda odziv je bil nevaren

Slovenski košarkarski reprezentanci porazi na evropskih prvenstvih niso tuji, doslej jih je doživela že 39 ob 52 zmagah. Po zadnjem dvoboju z BiH je bilo razočaranje vendarle razumljivo, saj je zdaj prvak stare celine, a je že pretirano mejilo na sodni dan. In bolj kot zaradi podpovprečne igre in očitnih težav pri spopadanju z vlogo favorita bi nas moralo skrbeti zaradi nevarnega pranja moštvenega perila v javnosti.

Pred pomembnima tekmama z Nemčijo (torek ob 20.30) in Francijo (sreda ob 17.15) se je ponujalo veliko boljših poti do samoočiščenja. Namesto da bi se iskreno in temeljito pogovorili na samem ter poskusili razrešiti pereče težave, so slovenski asi in tudi Aleksander Sekulić začeli usmerjati kazalce vse naokrog. Razloge za poraz so iskali zunaj sebe, čeprav so prav vsi na igrišču in ob njem imeli veliko rezerve pri vseh prvinah. Tudi glavni zvezdnik moštva Luka Dončić. Z razburjanjem in pretiranim poigravanjem s tekmeci neredko deluje v nasprotju s potencialom celotne zasedbe, v kateri prevladujejo garači, ki ne zmorejo takšnih miselnih preklopov. Zato je morda kdo celo pomislil, da se bodo lahko z Bošnjaki tako pohecali, kot so se dan poprej z Madžari.

Največ pozornosti sta v nedeljo pritegnili dve besedici Gorana Dragića ob vprašanju, zakaj je v drugi in tretji četrtini prebil tako malo časa v igri. »Vprašajte selektorja,« je odgovoril. V hipu je začelo krožiti celo mnenje, da se ponavlja afera Šmarna gora z nogometnega SP 2002 zaradi javnega nesoglasja med kapetanom slovenskega moštva in selektorjem. Primerjava je močno pretirana, prebujanje zlih duhov pa dokazano ne bi prineslo nikakršne koristi. EP se je šele dobro začelo in nič usodnega še ni zamujenega. Sloveniji ne more prav nič preprečiti napredovanja v osmino finala.

Dragić se je zato odzval bolj čustveno, kot bi se moral izkušen kapetan, ne nazadnje je pri 36 letih igral proti BiH 24,5 minute: 8 v prvi četrtini, 2 v drugi, 4,5 v tretji in vseh 10 v zadnji. Po svoje je bil res predolg 14-minut vmesni premor, a obstajala je tudi druga nevarnost, da bi ga preveč obremenili pred derbijema v skupini B. Njegova vloga je bila slednjič za minuto večja kot na uvodni tekmi z Litvo in le za dobre tri minute manjša od njegovega povprečja z EP 2017, na katerem je bil pet let mlajši.

Nič več dobra duša, ampak šef

Sekulić ima medtem klasično trenersko težavo: dolgo že deluje v strokovnem štabu reprezentance, a šele kratek čas kot selektor, in vsi okoli njega težko razumejo (včasih tudi sam), da ni več eden od pomočnikov in dobra duša moštva, ampak šef. Ob zmagah zato nima težav, zaplete pa se lahko že ob prvem porazu, kar so delno potrdile že lanske olimpijske igre. V Tokiu je imel na igrišču glavno besedo Luka Dončić, zdaj pa je ob njem še Goran Dragić, in vodij je na papirju več, v praksi pa premalo, saj je zaradi očitne neusklajenosti med njimi nastala praznina.

Če je marsikdo še pred dnevi razmišljal, da slovenski košarkarji niti ne potrebujejo selektorja, ker ima takšna velemojstra za organizatorja, se ob vsakem porazu prepričamo, da smo v zmoti. Potrebuje odločnega stratega na klopi, zrelega kapetana, Dončića s številnimi odlikami in tudi s kakšno hibo, primerno njegovim 23 letom, ter 10 bojevnikov, ki jim bodo sledili.

Če so si vsi nalili čistega vina (ne dobesedno), bi lahko jutri prekinili niz črnih nedelj. A ne smemo pozabiti, da je Slovenija 28. avgusta s podobnimi simptomi izgubila z Nemčijo v kvalifikacijah za SP z 71:90 (Dončić 23, Tobey 12, G. Dragić 9; Schröder 17, Wagner 16, Obst 13), da so gostitelji EP zdaj pod košema močnejši za Daniela Theisa in da so doslej dobili vse tri tekme v Kölnu.