V mestu luči tudi brez stopničk postal zmagovalec

Ob spremljanju nepregledne množice gledalcev med Place de la Concorde in slavolokom zmage, ki so se prišli priklonit najboljšim kolesarjem, vsak navdušenec nad svetom na dveh kolesih dobi kurjo polt. Letošnji šov bo za vedno ostal v spominu tudi zato, ker je bil Primož Roglič med redkimi junaki, ki so s pravo mešanico predrznosti in pretkanosti v minulih treh tednih krojili vrh rumene pentlje.

Po petkovi kraljevski predstavi v Pirenejih, ko je Primož Roglič z drznim spustom strl Chrisa Frooma in se zavihtel na oder za zmagovalce, so zrasli tudi apetiti javnosti, še pred letom dni je bilo domala nepredstavljivo, da bi lahko kdaj na Elizejskih poljanah videli Slovenca na stopničkah. V sobotni vožnji na čas je uro resnice dočakal tudi Roglič, Froome je z izjemno vožnjo vstal od mrtvih in postavil čas, ki mu Zasavec ni bil kos, že po polovici proge je bilo jasno, da so Rogliču stopničke spolzele iz rok. Kljub temu ni bil preveč potrt: »Dal sem vse od sebe, hitreje preprosto ni šlo, zato si nimam kaj očitati. Ostali so bili boljši, a bodimo realni, tudi četrto mesto je vrhunski rezultat.«

Rogličevim besedam lahko le prikimamo, od devetega mesta Janija Brajkoviča in Tadeja Valjavca se je njegov tritedenski šov razlikoval predvsem v tem, da je bil tudi v najtežjih trenutkih vedno zraven, in ne le zraven, ob Tomu Dumoulinu je bil edini, ki si je upal napasti strašljivo močni vlak ekipe Sky.

Vzdušje kot na Maracani

Britanci so vnovič dokazali svojo prevlado, a smo na najvišji stopnički dočakali novo ime. Geraint Thomas se je po desetletju garanja za ekipo pri 32 letih prelevil v zmagovalca, ki v treh tednih skorajda ni naredil napake. »Po kronometru sem se končno začel zavedati, da sem zmagovalec dirke po Franciji. Sploh ne vem, kako naj opišem svoja čustva v tem trenutku ... Ponavadi je zadnja etapa zelo težka, tokrat pa sem kar letel po ulicah Pariza, o tem sem sanjal, odkar sem prvič sedel na kolo,« je s cmokom v grlu strnil misli v cilju sobotne vožnje na čas.

Tako sotekmovalci kot navijači znajo ceniti požrtvovalnost Thomasa, zato so mu v nedeljo pripravili pravi spektakel. Ob varnostnih ograjah na Elizejskih poljanah so se še v soboto sprehajali le do zob oboroženi policisti, že v nedeljo dopoldne pa so bile ulice nabito polne, čeprav so prvič ciljno črto v Parizu prečkali šele ob šesti uri zvečer! Iz ure v uro se je navijaško vzdušje stopnjevalo, predvsem navijači Petra Sagana so z glasnim skandiranjem pripravili razpoloženje kot na tekmah brazilske nogometne reprezentance na Maracani, na vsakem koraku so bile vidne tudi kolumbijske, pa nemške in valižanske zastave, Francozi so v čast najboljšega hribolazca na dirki Juliana Alaphilippa nosili pikčaste majice ...

Pariški kotel brez domačega slavja

Ko so se kolesarji pripravljali na zadnje dejanje letošnjega Toura – zahteven ciljni šprint –, je bilo v Parizu kot v kotlu. Na koncu se nove zmage Francozi niso razveselili, tokrat je bil od Arnauda Demara boljši Alexander Kristoff, a tudi Norvežan z zmago na največjem kolesarskem odru ni pokvaril vzdušja. Francoski navijači so še enkrat dokazali, da so povsem posebna vrsta. Serijski zmagovalci na njihovih cestah vedno doživljajo sovražne sprejeme, o čemur lahko največ pove Froome, ki se je spet spopadal s kletvicami, pljunki in tudi odrivanjem, a le dokler je bil v igri za zmago. Ko je po petkovi etapi priznal, da je konkurenca boljša in čestital Thomasu, je požel prvi aplavz v zadnjih letih, ki se je vlekel vse do cilja v Parizu.

Zanimivo kot že dolgo ne

V pojenjajoči svetlobi mesta luči so na stopničke stopili kolesarji, ki so letos nedvomno pokazali največ. Zgodba Thomasa je zgodba kolesarja, ki je do zmage prišel s trdim delom in fanatično predanostjo, Tom Dumoulin je šampion novega rodu, ki v mnogočem spominja na velikega Miguela Induraina, tudi veličino Frooma pa bodo navijači znali ceniti, ko se bo njegovo obdobje prevlade enkrat končalo.



Do cilja v Parizu je pripeljal tudi Kristijan Koren, ki je z Bahrain Merido po odstopu Vincenza Nibalija poizkušal rešiti, kar se je rešiti dalo. Zasedba, ki jo je vodil Gorazd Štangelj, je bila dolgo v igri za zmago v točkovanju ekip, na koncu pa so morali priznati premoč španskemu Movistaru. Tokratna 105. izvedba dirke po Franciji je bila zanimiva kot že dolgo ne, končala pa se je s pariškim spektaklom, ki ga lahko ponudi le največja kolesarska dirka na svetu.