Primož Roglič prehiter tudi za slovensko kolesarstvo

Slovenci smo, ko še nismo imeli svoje države, športno veljali za narod smučarjev. Po osamosvojitvi so naši športniki potrdili, da znajo vrhunsko igrati tudi z žogo in na najvišji ravni početi še marsikaj drugega. Vseskozi smo imeli tudi dobre, če že ne vrhunske kolesarje, a nobenega tako izjemnega, kot je Primož Roglič. Njegova »eksplozija« na Touru je sončno stran Alp spremenila v deželo kolesarjev. In ne samo za tri tedne, ko ves svet spremlja dogajanje na največjem kolesarskem odru.

Slovensko kolesarstvo se ni začelo s Primožem Rogličem in se tudi ne bo končalo z njim, je pa neverjetna zgodba o nekdanjem smučarskem skakalcu, ki se je po grozljivem padcu v Planici odmaknil od svojega matičnega športa ter nenadejano zablestel kot komet na kolesarskem nebu, brez dvoma ena od največjih njegovih prelomnic. Prvič kolesarja pri nas kot idola in velikega junaka prepoznavajo in častijo širše množice, in ne le tisti, ki jim je bilo vrtenje pedalov vedno blizu. Po tej plati v Sloveniji za razvito zahodno Evropo sicer zaostajamo za debelo stoletje.

Sinovi iz delavskih družin, ki so se s svojim garaški značajem zlili s kolesom ter z izjemnimi napori premagovali ravnice, vzpone, spuste in tekmece, so bili veliki junaki množic v Franciji, Italiji, Belgiji ali na Nizozemskem že v zgodnjem 20. stoletju, ko so nastale največje dirke. Te so skozi desetletja postale velik posel za prireditelje, za mlade nadarjene, trdožive in vztrajne fante pa priložnost, da si zaslužijo trd kruh (zdaj so za to tudi vrhunsko plačani) in slavo. Ko jo je Roglič pograbil za roge, je Slovenija nadoknadila desetletja zgodovinskega zaostanka za največjimi. O tekmovalnem kolesarstvu za šanki ne govori le vedno širša baza rekreativnih kolesarjev, temveč športni kibici vseh vrst in starosti.

Roglič je slovensko kolesarstvo meteorsko postavil na novo raven, pri tem pa marsikoga tudi ujel nepripravljenega, ne le tekmece, morda tudi slovensko kolesarstvo. Medtem ko se bori za uvrstitev na odru za zmagovalce v Parizu, si razumljivo sledijo slavospevi na njegov račun, pa tudi javno jemanje zaslug – včasih upravičeno, včasih tudi ne – za to, da je postal kolesarski šampion. Ko bodo jutri na Elizejskih poljanah ugasnile kamere, bo aktualno vprašanje, kako bo zadnja leta rastoče slovensko kolesarstvo izkoristilo dodatni pospešek.

»Primož pač opravlja svoj posel, dela, kar ga veseli in zna, ter se poskuša maksimalno uveljaviti v tem športu. Na vseh ljudeh, ki delajo v slovenskem kolesarstvu, je, da to poskušajo maksimalno izkoristiti. V rekreativnem in tekmovalnem smislu. Nadobudnežem je treba Rogliča predstaviti kot zgodbo o uspehu in nadgraditi, kar v Sloveniji fantje po klubih že zdaj dobro delajo. Glede na število vrhunskih kolesarjev, ki jih naredimo iz naše majhne baze, smo fenomen v svetovnem kolesarstvu. Če bomo znali prav speljati to zgodbo, bomo v prihodnje vzgojili še kakšnega kolesarja njegovega kova,« se pozitivnih učinkov »Roglamanije« nadeja Primož Čerin, nekdanji poklicni kolesar, ki je tako kot mnogi drugi tudi po tekmovalni upokojitvi ostal vpet v šport, ki je v zadnjem desetletju in pol »zasvojil« veliko Slovencev. Rogličevi podvigi pa bi ne nazadnje lahko rešili tudi kakšno življenje.


»Koliko pomeni en vrhunski tekmovalec, je pokazalo tudi število Slovencev, ki so navijali na Touru. Kolesarska zveza bi ga lahko izkoristila za to, da kolesarstvo predstavi kot varen rekreativni šport. O varnosti kolesarjev se veliko govori po vsej Evropi, pri tem je pri nas še veliko rezerv. Roglič in tudi drugi tekmovalci bi lahko s svojo pojavnostjo v javnosti povedali, kako je kolesariti po cestah, ko te avtomobilisti spoštujejo in ti pomahajo, ko te prehitijo z varne razdalje, ne pa da te poskušajo izriniti s ceste. V tej smeri bi se dalo veliko narediti,« je še povedal Čerin.
 

Roglič zdaj vreden več kot dva milijona

Bolj skeptičen je Milan Eržen, tudi nekdanji tekmovalec, ki je kot trener, selektor in menedžer sodeloval s številnimi slovenskimi kolesarskimi asi, zdaj pa vodi športno politiko ekipe Bahrain-Merida, v kateri pedale vrti tudi sedem Slovencev. »Rogličev rezultat lahko zelo dobro vpliva na slovensko kolesarstvo, a vse je odvisno od direktorjev domačih ekip. Otroci bodo prišli v klube, a stvari se bodo premaknile le, če bodo nehali tarnati, da ni denarja in se nič ne da narediti, ter začeli delati. V vseh ekipah v Sloveniji že 15 let samo tarnajo. Imamo svetovno zvezdo kolesarstva in iz tega na znajo nič narediti, razen da sedijo na stolčkih, uporabljajo klubske avtomobile, kartice in telefone,« je bil do kolegov kritičen Eržen, ki si je Rogliča želel tudi v svoji ekipi, a do dogovora ni prišlo. Ostal je pri nizozemski zasedbi LottoNL Jumbo, pri katerih se po neuradnih ocenah njegov zaslužek bliža milijonu evrov letno.

Koliko je njegova tržna vrednost po izjemnem Touru? »Njegova vrednost je med dvema milijonoma evrov ter dvema in pol, plus bonusi za dobre rezultate na največjih dirkah na sezono. Toliko bi mu ponudil jaz ali katera druga ekipa,« je razmere na kolesarskem trgu ocenil Eržen, ki je prepričan, da Rogličeve cene ne zbija dejstvo, da prihaja iz le dvomilijonske države. »To se je spremenilo, le če bi bil Nizozemec in bi ga hotel domači sponzor zadržati, bi lahko njegov menedžer izsilil pol milijona ali milijon več. Če kolesariš v mednarodnih ekipah, kot sta Astana in Bahrain, se gleda le na tržno vrednost,« je ocenil Eržen, čigar ekipa bo imela v naslednjih štirih letih na sezono na voljo med 20 in 23 milijonov evrov.


Od prihodnje sezone bo zahtevani minimalni proračun v WorldTouru, kolesarski ligi prvakov, 16 milijonov evrov, zato je iluzorno pričakovati, da bodo najboljši slovenski kolesarji kdaj tekmovali v domači ekipi. Bodo pa zato še naprej zelo cenjeni člani največjih ekip, tisti, ki bodo zmagovali, pa tudi tisti, ki bodo opravljali naloge pomočnikov.

»Matej Mohorič je v kolesarskih krogih bolj priljubljen kot Roglič, ker je bolj atraktiven v napadalnih akcijah. Drugi so zraven, ker so pridni, marljivi, vedno naredijo, kar morajo. Veliko je pomočnikov, navijači nad tem vihajo nosove, ampak to so pomočniki, ki prejmejo več kot 200.000 evrov na leto. Luka Mezgec je ta čas eden najboljših kolesarjev na svetu v vlogi pomočnika šprinterjem, na trgu je vreden med 300.000 in 400.000 evrov na sezono, kolesarje njegovega kova pa išče sedem ali celo deset ekip,« je o slovesu Slovencev med najboljšimi še povedal Eržen.
 

Magnet za otroke in sponzorje

Kot mana z neba se je Roglič pojavil tudi za prireditelje dirke po Sloveniji, ki so se sicer že pred njim lotili ambicioznega projekta prenosov na Eurosportu, z njegovo letošnjo zmago pa dobili prvovrsten dogodek, ki je na noge dvignil kolesarsko in nekolesarsko Slovenijo.

»Ogromno mladih se ukvarja s kolesarstvom, mislim, da se jih bo odslej še več. Na dirki po Sloveniji smo videli, da je Primož ljudski človek, dostopen vsem. Poleg tega je iz pravega tekmovalnega testa, je pravi 'killer', ima to, kar mnogo slovenskih športnikov nima. Večina jih na koncu popusti, v njemu pa se takrat prebudi ubijalski instinkt. Če se bo pojavila najmanjša priložnost za zmago, jo bo izkoristil. V takšnih položajih ne dela napak, če pa jo naredi, je nikoli ne ponovi. Njegov prihod na dirko nam je letos olajšal delo pri iskanju pokroviteljev in pri odmevnosti v medijih,« se je Rogliču zahvalil tudi Bogdan Fink, direktor največje slovenske ekipe Adria Mobil (v njej je Roglič začel svojo poklicno kolesarsko pot) in tudi direktor dirke po Sloveniji, ki kolesarsko rast čuti na obeh funkcijah.


»Vseskozi raste številka mladih, ki trenirajo. Pri dečkih imamo okoli 45 kolesarjev, mladincev okoli 20, zadnja leta se klubski podmladek giblje med 60 in 70 kolesarji, kar je za nas ogromen pogon. Glede dirke in Eurosporta pa so bili odzivi izjemno pozitivni, 81 odstotkov več objav v medijih je bilo kot leto prej, gledanost na televiziji pa večja za 350 odstotkov. Za naprej še nismo dogovorjeni, Eurosport je bil doslej dvakrat enoletni projekt. Z drugimi deležniki se zdaj dogovarjamo za večletni projekt, vsi so videli, da so razsežnosti precej večje, kot so si mnogi predstavljali, in upam, da se bo ta zgodba nadaljevala,« se Fink nadeja, da mu bo uspelo največjo domačo dirko vsaj obdržati na tej ravni, če ne še dvigniti.
 

Lahko ujame Mazejevo in Sagana

Razcvetu slovenskega kolesarstva pritrjuje tudi pogled od zunaj. Pritegnil je pozornost Tomaža Ambrožiča, enega vodilnih slovenskih strokovnjakov za športno trženje. »Najboljši dokaz so podatki o gledanosti. V povprečju si vsak dan prenos Toura v Sloveniji v sicer zelo neatraktivnem popoldanskem televizijskem času ogleda od 80.000 do 100.000 gledalcev, kar je izjemen podatek za poletje in takšno uro. Če bi bilo to ob osmih zvečer, bi bila gledanost gotovo dvakratna. Tour je imel že v preteklosti dobro gledanost, zaradi Primoža je to šlo konkreten korak naprej. To Rogliča ta čas uvršča med pet tržno najbolj zanimivih slovenskih športnikov, ob Goranu Dragiću, Anžetu Kopitarju, Luki Dončiću in Janu Oblaku.


V individualnih športih je ta čas najmočnejša blagovna znamka. Ni še skakal iz oglasov, a pričakujem, da se bo zdaj povpraševanje izjemno povečalo,« je ocenil Ambrožič, ki je prepričan, da ima Roglič in z njim kolesarstvo možnost, da se približa ali preseže priljubljenost in prepoznavnost naših največjih zimskih junakov zadnjega desetletja, Tini Maze in Petru Prevcu.

»Da bi dosegel Tino Maze, bi moral imeti Roglič za seboj nekaj sezon, v katerih bi bil izjemen, potrebuje zmago na Touru ali Giru, morda zlato kolajno na svetovnem prvenstvu. V dveh ali treh letih bo na tej ravni, če se bo njegova pot še naprej tako vzpenjala. Če smo odkriti, je kolesarstvo bolj globalen šport kot smučanje ali skoki, v kolesarstvu so kot tekmovalci ali sponzorji vpeti ljudje iz vsega sveta. Tržno pa v Rogličev prid govori tudi njegova skakalna zgodovina, ki ga bo spremljala vse življenje. Njegov padec v Planici je zdaj odkril tudi Lance Armstrong. Takšne stvari so zelo pomembne in skrbijo za prepoznavnost. Dobro se je pozicioniral tudi v tujih medijih, ker obvlada druge jezike in ker ima za seboj zanimivo, drugačno zgodbo, o kateri se veliko govori. Pozno je prišel v kolesarstvo, to mu daje poseben čar, če bo postal še zmagovalec največjih dirk, lahko prehiti tudi Petra Sagana, ki se je iz Slovaške izstrelil kot ena največjih kolesarskih zvezd na svetu,« se je naprej ozrl Ambrožič, ki tudi sicer v slovenski kolesarski zgodbi vidi svetlo prihodnost.


»Kolesarstvo ima potencial nacionalnega športa. Imeli smo že dobre kolesarje, takšnega magneta pa še ni bilo. V Sloveniji bo Roglič pustil močne posledice in ne samo on. Že nekaj let imamo vrhunske kolesarje, ki so dosegli prve etapne zmage na velikih dirkah. Predvsem Mateja Mohoriča vidim kot nekoga, ki bo vlekel voz. Precej mlajši je, pred njim je vsa kariera in ima izjemen potencial, da se v štirih ali petih letih razvije v vrhunskega tekmovalca. Primož je potegnil naprej, ne bo ostalo le pri njem. Kolesarstvo je že neke vrste nacionalni šport zaradi rekreativnega kolesarjenja, zdaj je še dirka po Sloveniji postala dogodek, ki ga spremlja vsa držav, je kolesarska Planica. Morda ne pridejo najboljši na svetu, ampak tisti tik pod vrhom. Po imenih je dirka po Sloveniji že močnejša od dirke po Avstriji, prej je bilo obratno. To je odraz tega, da ima kolesarstvo težo v Sloveniji,« je povedal Ambrožič, ki se pridružuje želji slovenskih kolesarskih delavcev in še neuresničeni pobudi direktorja maratona Franja Gorazda Penka, da bi se Slovenija potegovala za organizacijo svetovnega prvenstva v cestnem kolesarstvu.


»Tudi kolesarski turizem se ekstremno razvija. Država to vse bolj prepoznava in bilo bi vredno razmisliti, da bi v petih do desetih letih v Slovenijo pripeljali svetovno prvenstvo, kot ga imajo letos Avstrijci. Vedo, da to počnejo zaradi turizma, zaradi dolgoročnega prihodka. Kolesarstvo ima globalno publiko, to je zanimiva ciljna skupina, s katero ne napolniš štadiona ali dvorane, ampak napolniš pokrajino. Brez resne investicije države ne bo šlo, moraš se potruditi in tudi precej plačati, saj pri svetovni kolesarski zvezi vzamejo svojo provizijo, ker vedo, kaj takšen dogodek potegne za seboj. To je edini šport, v katerem lahko tako dobro predstaviš svojo državo in pokrajino iz turističnega vidika. Gremo v pravo smer, Slovenska turistična organizacija je prepoznala učinek prisotnosti na Eurosportu s kolesarsko dirko. Upam, da bodo še naprej podpirali dirko in kot država razmišljali, da bi v Slovenijo pripeljali še SP. Ne nazadnje Slovenci potrebujemo dobre kolesarske zgodbe, cenimo vzdržljive, vztrajne. Ko ljudje vidijo takšne napore, zmagovalci postanejo največji heroji,« je še povedal Ambrožič.