Nekoč se je domala vsa Slovenija prevažala na Rogovih kolesih, ki so jih v Ljubljani prenehali proizvajati pred 30 leti. Vendar Rogovo ime še živi v kolesarskem društvu, ki letos praznuje 75 let delovanja, ta jubilej pa je dočakalo na vrhu moči. Iz njegovih vrst izhaja najboljši kolesar na svetu Tadej Pogačar, ki v dresu ekipe UAE kot za stavo zmaguje na največjih dirkah, na katerih ga kot športni direktor spremlja Andrej Hauptman. Slednji je že tri leta tudi predsednik KD Rog, ki je med drugim Slovencem dal tudi maraton Franja.

KD Rog praznuje častitljiv jubilej, 75 let delovanja. Koliko časa ste vi že del te zgodbe?

Približno polovico tega časa, Rogu sem se pridružil jeseni leta 1986. Pred tem sva z očetom že kolesarila in hodila po dirkah, morda sva pri tem nekoliko pretiravala glede na mojo starost, saj sem bil pri sedmih ali osmih letih s kolesom že na Črnivcu in Jezerskem. Takrat sem navijal za slovenske kolesarje od vsepovsod, Rog pa mi je bil vendarle najbližje. Sprva sem bil sicer vpisan v klub Hrast Dob, ki pa ni bil najbolje organiziran. Eden od nekoliko starejših sosedov je bil takrat že član Roga, povprašal sem ga, kako se lahko vpišem. Z njim sem nato šel z vlakom z Rodice na Ježico, kjer sem se vpisal. V tamkajšnji telovadnici smo imeli zimske treninge, nanje sem se vozil z vlakom, nato pa hodil peš ob progi, pri desetih letih nisem znal drugače priti do cilja. Spominjam se, da je bilo enkrat toliko snega ob progi, da nisem mogel zlesti ven, zato sem se obrnil ter se z vlakom odpeljal nazaj domov.

Andrej Hauptman je leta 2021 prevzel mesto predsednika KD Rog. FOTO: Jože Suhadolnik

To si bili časi legendarnega Zvoneta Zanoškarja, ki je bil takrat alfa in omega društva, vsak rogovec ima vsaj eno anekdoto povezano z njim. Kakšna je vaša?

Da, to so bili časi, ko je na Slomškovi, kamor smo hodili po kolesa in jih peljali na servis, vladal Zvone. Nekoč je, ko smo se vračali z neke mladinske dirke v Italiji, s strehe avtomobila padlo moje kolo, ki je bilo skoraj uničeno. Takrat sem na Aškerčevi hodil v srednjo šolo, v bližino kluba si nisem upal, ker sem vedel, da me bo pošteno oštel. Po enem tednu skrivanja me je našel, povedal mi je svoje in dejal, da sem mu zaradi škode na kolesu dolžen ne vem koliko zmag. V nekaj mesecih sem si prikolesaril dovolj zmag, da sem odplačal dolg. O tem, ali sem bil jaz kriv za to, da je kolo padlo z avta, nisva nič govorila, je bilo pač moje kolo.

Kaj je KD Rog, ki ga je tedaj podpirala istoimenska tovarna koles v Ljubljani, omogočal mladim kolesarjem, kot ste bili vi?

Rog nam je nudil zelo veliko, takrat je bil pristop k športu bolj socialističen. Zastonj smo dobili kolesa in drugo opremo, kril nam je stroške priprav. Meni ni nič manjkalo.

Svet se je odtlej korenito spremenil, z njim pa tudi razmere v slovenskem športu, v katerem marsikje pri razvoju mladih finančno breme sloni pretežno na starših. Koliko jim lahko pri Rogu pridete nasproti?

Predvsem je zdaj kolesarstvo precej bolj priljubljeno kot takrat, ko nas je bilo v vseh starostnih kategorijah veliko manj. Sicer smo takrat že hodili na dirke v Italijo, to so bili začetki slovenskega lova na stik z najboljšimi v Evropi v mladinskih kategorijah. Če smo bili mi omejeni na Italijo in svetovna prvenstva, zdaj mladi z najboljšimi vrstniki na svetu dirkajo vso sezono, tudi na belgijskih klasikah in drugih največjih dirkah. Tu smo napredovali, tako kot pri številu mladih kolesarjev. V vsaki kategoriji imamo po 30 kolesarjev, kar pomeni, da klub ne more pokriti stroškov vse opreme za vse člane. To je morda največja sprememba.

Vmes so bili tudi težki časi velikih sprememb, ne nazadnje je v 90. letih minulega stoletja, v času, ko se je začel svetovni kolesarski bum, mrknila ljubljanska tovarna koles Rog. Kako težek je bil boj za preživetje društva?

Ko so zaprli tovarno, je to najbolj vplivalo na člansko ekipo, jaz sem bil takrat še nekoliko mlajši. Bolj se spominjam časov, ko je bila nato Radenska generalni pokrovitelj društva. Ko se je postopoma umaknila, smo se morali temu prilagoditi, kar ni bilo lahko. To je bilo obdobje, v katerem je bil glavni podpornik KD Rog Maraton Franja, ki smo ga in ga še vedno pripravljamo v klubu. Dela je bilo veliko, si pa najbolj gotov, da boš preživel, če za to poskrbiš sam.

Urški Žigart je zlato kolo podelil minister za gospodarstvo, turizem in šport Matjaž Han. FOTO: Črt Piksi

Takrat ste bili vi športni direktor, je bilo to najbolj kritično obdobje za obstoj društva?

Ali je bilo kdaj še težje, bi morali vprašati katerega od starejših članov. Morali smo se močno potruditi, ko smo izvedeli, kakšen je položaj, nam ni bili prijetno, vendar smo hitro pozabili na to in se lotili dela. Takrat sicer nisem bil tako neposredno vpleten v to, glavna operativca sta bila Miro Miškulin in Gorazd Penko.

To so bila leta, ko se je v vaših vrstah kalil fant s Klanca pri Komendi Tadej Pogačar. V kakšnih razmerah je kolesarsko rasel njegov rod?

Težko je primerjati rodove in razmere, v katerih so odraščali. Kolesarstvo je v zadnjih letih izjemno napredovalo. Vsi imajo na voljo domala vse informacije o stroki, treningih, prehrani. Razlike so velike. Zame je bilo to sicer zelo lepo obdobje. Ko smo z mladinci hodili na dirke, nismo imeli rezervnih koles, nismo imeli maserja in mehanika. Na nekatere dirke sva šla sama z ženo Tejo. Vendar je bilo lepo, vzdušje je bilo družinsko. Dirke smo spremljali pri nas doma. Opravili smo trening, nato pa skupaj po televiziji spremljali največje dirke v sezoni, od Milano–Sanremo naprej. Našli smo pravo mešanico med zabavo in trdim treningom. Vsem je bilo lepo, vsaj jaz imam zelo lepe spomine na to obdobje.

Predsednik upravnega odbora družbe BTC City Jože Mermal je zlato kolo podelil najboljšemu med mlajšimi člani Galu Glivarju. FOTO: Črt Piksi

Se vam je takrat dozdevalo, da imate med seboj kolesarja, ki bo zmagal na Touru, Giru, dirki po Flandriji in postal svetovni prvak?

Pogačarjev rod, v katerem je bili tudi Žiga Jerman, pred njima pa Tilen Finkšt, je dosegal rezultate, ki so obetali. Tadej pri dečkih rezultatsko morda še ni izstopal, vendar se je videlo, da ima v sebi poseben žar, da ima nekaj več kot drugi. Velikokrat sem bolj za šalo kot za res dejal, da bo zmagoval na velikih dirkah. Med takšnimi napovedmi in udejanjanjem tega je vedno vsaj tako velika razlika kot med teorijo in prakso.

Še zdaleč pa ni Tadej Pogačar prvi uspešen projekt KD Rog, ne nazadnje ste to bili tudi vi s prvo slovensko kolajno na članskih svetovnih prvenstvih. Kaj so poleg Pogija po vaši oceni največji dosežki društva?

Pri Rogu je bilo vedno veliko izjemnih kolesarjev, od Primoža Čerina, Jureta Pavliča, še prej Rudija Valenčiča, Franca Škerlja. Vseskozi so iz Roga prihajali odlični kolesarji. Čez leta se je tako kot pri drugih športnih v Sloveniji dvigala letvica pri ciljih. Pred 30 ali 40 leti je bilo dovolj že to, da si končal veliko dirko v Italiji, nato je bil cilj prebiti se v prvo deseterico, kasneje osvajati kolajne. Z leti se je s strokovnim delom ne le v Rogu, temveč slovenskem kolesarstvu nasploh, spreminjala tudi miselnost. Mi smo na dirke hodili, da bi dosegli vidne rezultate, zdaj mladi vedo, da morajo zmagovati, drugače jih ne bo nihče opazil. Lepo je spremljati, kako je šel razvoj naprej.

S Pogačarjem je dosegel vrh, saj višje bržkone ni mogoče iti. Njegova zgodba je bržkone prinesla tudi nove dimenzije v delovanje KD Rog?

V obdobju, ko sem bil športnik leta, so se v Italiji gospe na tržnice pogovarjale o Giru in razpravljale o tem, kdo ni bil dovolj močan v klanec. Zdelo se mi je, da je v Sloveniji to nedoumljivo. Vendar zdaj v gostilniških debatah med dirkami vsi govorijo o tem, tudi starejši podrobno spremljajo kolesarstvo. Iz nekolesarske nacije smo v nekaj letih prešli na to, da o tem športu vsi vedo vse. To ni najlažje, sploh za športne direktorje. Vseskozi si pod drobnogledom in hitro slišiš, da si izbral napačno taktiko. Pred leti smo si to vsi v kolesarstvu želeli in tudi dobili.

Bržkone so razmere drugačne tudi pri novačenju mladih kolesarjev?

Odkar imamo znotraj KD Rog tudi Pogi team, je kolesarska šola na policijskem poligonu v Tacnu vedno polna. Ogromno mladih se odloča za ta šport. Lepo je videti že skoraj 300 mladih punc in fantov, ki pri nas vrtijo pedala v mlajših kategorijah. Ta številka je za seboj potegnila tudi to, da imamo že več kot 10 mladih trenerjev. Če se poveča vpis, moraš imeti tudi več strokovnega kadra. To so sladke težave, s katerimi se ta čas ubadamo.

Četrto zaporedno zlato kolo je Tadej Pogačar prejel iz rok ljubljanskega župana Zorana Jankovića. FOTO: Črt Piksi

So številke še obvladljive, morate omejevati vpis?

Dokler bo šlo, bomo vse več vpisanih uravnavali s povečanjem števila trenerjev. Zdaj smo tam, kjer smo si želeli biti. Želimo pa si, da bi bilo več vpisa tudi po drugih koncih po Sloveniji. Naše kolesarstvo še vedno sloni na ljubljanskem, novomeškem in kranjskem bazenu. Nova Gorica je pokrita, manjka južna Primorska, na Štajerskem pa poleg ptujskega manjka še kakšen večji klub.

V vaših tekmovalnih časih je bilo rivalstvo med slovenskimi kolesarskimi centri izjemno, iskrilo se je med Rogom, Savo, Krko, Perutnino Ptuj. So ta rivalstva izginila ali so se tako kot naši najboljši ne le kolesarji, temveč tudi direktorji, športni direktorji, maserji, serviserji, nutricionisti, zdravniki preselila na najvišjo raven?

Nekoč smo se med seboj borili na slovenskih dirkah in cestah, zdaj je pravo slovensko rivalstvo to, kateri od naših kolesarjev bo zmagal na Touru ali Giru.V šali lahko rečem, da če si ta čas kolesar leta v Sloveniji, si tudi športnik leta.

Se ta kolesarski razmah, ki ga naši najboljši dosegajo v dresih tujih ekip, kaj pozna tudi v finančnem stanju domačih ekip?

Stanja v drugih slovenskih klubih ne poznam, pri nas pa je lažje pridobivati pokrovitelje. Vsakdo bi rad podpiral Pogačarja, Rogliča, Mohoriča, zato je tudi nam nekoliko lažje priti do sponzorjev. To pa še ne pomeni, da bi jih morali odganjati, vsak je dobrodošel.

Kakšna je vaša viziji prihodnosti KD Rog? Iskanje Pogačarjevega naslednika bi lahko bila nehvaležna naloga, saj se tako nadarjeni kolesarji običajno rodijo le na nekaj desetletij.

Vizija Roga ostaja takšna, kot jo podpira tudi Mestna občina Ljubljana. To pa je, da čim več mladim kolesarjem zagotovimo gibanje, da je šport zanje svojevrstna šola za življenje. Da prek tega spoznajo, da se je treba za vsako stvar potruditi. Šola življenja je poleg varnosti glavni poudarek v delu društva. Odkar sem prevzel mesto predsednika, delamo na projektu zaprtega kolesarskega centra na obrobju Ljubljane. Naredili bi asfaltiran krog, zaprt za promet, na katerem bi se lahko predvsem najmlajši kolesarji varno učili kolesarskih veščin. Upam, da bo v nekaj letih ta projekt zaživel. Prvi nalogi društva pa sta mladim dati ljubezen do športa, jih naučiti delovnih navad. Vsi trenerji si kajpak želimo, da vsake toliko časa pride kakšen vrhunski kolesar. Zavedamo pa se, da je življenje polno vzponov in padcev. Morali bomo delati in čakati na naslednje vrhunske tekmovalce. Vsi ne bodo pogačarji ali rogliči, vendar verjamem, da bo v vsakem rodu vsaj eden tako dober, da bo šel lahko k največjim tujim ekipam.

KD Rog je tudi nosilec razvoja v slovenskem ženskem kolesarstvu, v katerem prihaja do menjave rodov. Obeta se ustanovitev ekipe Pika team po vzoru Pogi teama za fante. Kakšno vizijo imate za slovenska dekleta?

Rog je bil prvi, ki je v obdobju, ko je bilo pri nas zelo malo ženskega kolesarstva, začel resno delati z žensko zasedbo. V nekaj letih smo prišli blizu svetovnega vrha, še naprej bomo delali v tej smeri in morda bodo tudi Slovenke nekoč na vrhu. Rokave bomo zavihali predvsem v mladinskih kategorijah.

Nagrajenci slovesnega večera, Tadej Pogačar, Urška Žigart in Gal Glivar. FOTO: Črt Piksi

Za konec KD Rog zaželiva srečnih novih 75 let?

Nikoli nisem veliko razmišljal o tem, koliko so stare druge ekipe po svetu. Ko v tujini razlagam, kako smo organizirani in kako naše društvo deluje neprekinjeno od leta 1949, vsi s spoštovanjem gledajo na to. V vrhunskem športu je 75 let zelo lepa doba, na to smo lahko ponosni. Sploh po takšni sezoni, v kateri je naš član dobil Giro, Tour in svetovno prvenstvo, naš nekdanji član pa Vuelto. Je pa to tudi obveza, da bo treba delati še bolj strokovno in stremeti k temu, da bomo še boljši.