Plezalci gredo v Tokio po medalje

Pravkar minulo svetovno prvenstvo v plezanju v avstrijskem Insbrucku je bilo letos posebno: prvič je bil v praksi preizkušen olimpijski sistem kombinacije. Športno plezanje si je mesto na olimpijadah izborilo na zanimiv način: zaradi nesporne priljubljenosti in množičnosti je bilo naraven kandidat, a odločevalci so vihali nos nad dolgotrajnimi in domnenvno širši publiki nezanimivimi tekmovanji. Kompromis je kombinacije treh plezalnih disciplin – težavnosti, balvanov in hitrostnega plezanja, ki dolgo ni dišala tekmovalcem, še manj plezalskim poznavalcem. Urh Čehovin je format ocenil pozitivno, do Tokia pa je še čas za nekaj popravkov, ki bodo tekmovanje naredili še bolj zanimivo in pošteno.

Za grdega račka tekmovalne plezanja je gotovo veljalo tekmovanje v hitrosti. Z njim se ukvarjajo samo specialisti in roko na srce res nima veliko skupnega s tem, kar naj bi plezanje bilo. S formatom kombinacije je bila ta disciplina na nek način vsiljena vsem tekmovalcem in po svetovnem prvenstvu je jasno, da se grdi raček v laboda gotovo ne bo razvil, kljub vsemu pa so tudi hitrostno plezanje plezalci sprejeli in se sprijaznili, da pot do zlate olimpijske kolajne vodi tudi preko te discipline.

Skok v neznano pa ni zmedel Janje Garnbret, ki je dosegla zgodovinsko prvo zmago v kombinaciji, bila prva v balvanskem plezanju, zmaga v težavnostnem plezanju pa se ji je nekoliko nepošteno izmuznila zaradi prelahko postavljenih smeri.

Koordinacija gibov Janje Garnbret, kakršne trenutno ni sposobna nobena druga plezalka:


O njeni izjemnosti, talentu, neustavljivi volji do treningov; pa tudi o drugih slovenskih tekmovalcih ter o vtisih s tekmovanja je govoril reprezentančni trener Urh Čehovin, v svojih časih eden najboljših balvanskih plezalcev na svetu. Zgodbe o nadnaravni moči njegovih prstov pa že četrt stoletja poslušajo vedno nove generacije mladih plezalcev.
 

V svojih časih ste bili eden najboljših bolderašev na svetu. V kakšni formi ste zdaj kot trener? Ali mladincem na treningu kdaj pokažete, kako se stisne majhen oprimek?

Ob koncu tekmovalne sezone, počasi prihaja trenutek zame, da grem v skalo, ker mi je to še vedno največji užitek. Trudim se potrenirati vsaj trikrat na teden, da sem v skali zadovoljen vsaj sam s sabo. Naša generacija je res orala ledino v balvanih, sam sem bil šestkrat v finalu svetovnega pokala, ampak tega, kar zdaj kažejo naši, pa nisem bil nikoli sposoben.

Urh Čehovin v težkem balvanskem problemu v Dalmaciji:

 

Olimpijski format je bil prvič preizkušen v praksi. Zdelo se je, da niste najbolj vedeli, kaj pričakovati. Kakšni so vtisi?

Tekmovanje je bilo bolj gledljivo, kot sem pričakoval. Tudi hitrost je bila na nek način zanimiva. Pokazalo se je tudi, da je takšno tekmovanje za plezalce zelo naporno, tako fizično kot psihično.
 

Ali plezalci na hitrostno plezanje še vedno gledajo kot na disciplino, ki jim je bila vsiljena?

Še nedavno so res vsi razmišljali tako, zdaj pa so se sprijaznili, da brez hitrosti ne bo olimpijske medalje. Tudi Janja kljub izjemni prevladi ne more kar tako računati, da bo v drugih dveh disciplinah vedno prva, tako da že trenira tudi hitrostno plezanje.
 

Torej trenerji in tekmovalci kombinacije in hitrostnega plezanja ne jemljete več kot nekakšen nebodigatreba?

Sprva smo še govorili, da olimpijske igre nikogar ne zanimajo, zdaj pa nimamo druge možnosti. Lahko bi se uprli in jamrali, ampak potem bi nas povozil čas in prej ali slej bi morali nekaj narediti. Tekmovalci so začeli celo z veseljem trenirati hitrost. Jemljemo jo kot dobrodošlo dopolnitev treninga.
 

Tudi Janja Garnbret očitni ni jamrala, saj je po pričakovanjih zmagala. Če sem malo provokativen, je zlata olimpijska kolajna že njena.

No, te napovedi so nehvaležne, ampak…
 

Nisem mislil čisto resno; izpostaviti sem želel njeno neverjetno prevlado in vas povprašati za mnenje o tem.

Trenutno je res superiorna. Ne vem, koliko športnikov smo imeli v Sloveniji, ki bi tako prevladovali v kakšnem športu. Če bo zdrava, seveda lahko pričakujemo medaljo. V balvanih je korak pred ostalimi, na visoki steni tudi, v hitrosti pa bo gotovo napredovala.


 

Kaj je njena skrivnost, prednost, izjemnost? Zakaj je korak pred ostalimi?

Janja je neverjetno gibalno inteligentna. Poleg tega je izjemno požrtvovalna in si upa naredit gibe, ki se jih druga dekleta ustrašijo. Po domače rečeno zarine, ni obsedena z nadzorom, vrže se, kar bo, pa bo, ampak ob tem tako dobro nadzoruje telo, da ponavadi vedno zadrži oprimek. Če ima pred sabo izziv, je tudi njen fokus neverjeten. Že tri leta nam dokazuje, da je nobena stvar ne spravi iz ravnotežja. Še enkrat: ne vem, če smo že imeli takšnega športnika, kot je Janja.
 

Njeno psihološko trdnost poudarjajo tudi v drugih reprezentancah in komentatorji med prenosi tekem.

Vse to pride iz tega, da rada trenira, rada pleza in potem se ne obremenjuje toliko z rezultatom.
 

In vendar so trenutki, ko lahko opazimo drobec negotovosti, šibkosti: to je takrat, ko ne zmaga. Neverjetno, toda drugo mesto je zanjo lahko neuspeh.

Tudi s tem se vedno bolje spopada. Na tokratnem svetovnem prvenstvu jo je drugo mesto v težavnosti potrlo le zato, ker je prav vsako smer od kvalifikacij naprej splezala do vrha. Na koncu sta zaradi prelahke smeri v finalu do vrha priplezali dve tekmovalki in o prvem mestu je odločal čas plezanja, kar pri težavnostnem plezanju res ni pošteno in prav. Janja je naredila vse, kar je mogla.
 

Kaj jo naredi za tako izjemno, talent ali delo?

Nekaj mora biti prirojenega, toda Janja že od majhnega ogromno in z veseljem trenira, ves čas bi bila na steni. Talent in delo pa sta ubijalska kombinacija.
 

Ob tem mi pride na misel Dražen Petrović – seveda talent, a skoraj ponarodele so zgodbe o tem, kako so ga morali vleči s trenigov.

Janja je enaka! Ves čas bi plezala in pri njej imamo običajno problem, da jo moramo brzdati.
 

Plezanje je izšlo iz alpinizma, zdaj pa večino časa, če ne kar vsega, prebijete v telovadnicah. Ali trenerji sploh še dobite kakšne tekmovalce, ki si želijo skalnega plezanja?

Res je, da je vedno več plastike. Glede na to, da sem tudi sam izšel iz skalnega plezanja, mi je malo žal, da je mladina vse manj v skali, ampak glede na to, koliko treninga v dvorani je potrebnega, da pride tekmovalec v svetovni vrh, je to razumljivo. Organizacija treningov v dvoranah je logistično neprimerno bolj enostavna kot plezanje v skali. Kljub temu pa je še vedno nekaj plezalcev, ki izhajajo iz gorniških družin in ti kažejo več zanimanja za skalo.


 

Skalno plezanje ima večinoma druge junake in rekorderje. Malo jih je, ki blestijo tako na umetnih kot v naravnih stenah. Kakšen je odnos med tema dvema svetovoma?

Če bi tekmovalci imeli več časa za plezanje v naravi, bi premikali meje v skalnem plezanju. Trdim, da so najboljši plezalci na svetu prav tekmovalci in to tudi potrjujejo z vrhunskimi vzponi, ko ob koncu sezone najdejo čas za skalo. Tudi najboljši skalni plezalec Čeh Adam Ondra pride na tekme zato, ker se želi pomeriti z najboljšimi na svetu.
 

Eden tistih, ki krši omenjeno pravilo, je Jernej Kruder, ki veliko časa prebije v naravni skali.

Kruder je v svetovnem pokalu unikum. Nihče niti ne pomisli, da bi se na tekmo v balvanih pripravljal v večraztežajnih alpinističnih smereh. Ampak Kruderja takšen trening napolni s tako pozitivnimi občutki, da na tekmah verjetno blesti prav zaradi tega. Kot bi nekdo v pisarni po dveh dneh umrl, tako bi Kruder po dveh dneh plastike prav tako umrl. On pač potrebuje nove izzive, širok pogled, je res plezalec v pravem pomenu besede.


 

Je morda ravno to skrivnost celotne slovenske reprezentance; da pustite vsakemu, da počne tisto, v čemer uživa. Na tekmah namreč prav Slovenci vidno izstopajo po dobri volji, koketiranju s publiko, nasmehih…

Na tem res delamo največ: da se imamo fajn, da med plezalci vlada pozitivno vzdušje, da lahko vsak odprto pove, če mu kaj ni všeč, da se med nas ne naseli napetost. Mislim, da je to še posebno pomembno pri balvanskem plezanju, kjer je zaradi vse bolj akrobatskih postavitev potrebna igrivost, saj z močjo in zategnjenostjo ne prideš nikamor. Plezalce učimo, da ostanejo igrivi tudi ob padcu in neobremenjeni poskusijo še enkrat; da jih en neuspeh ne potre. Potem pritisk avtomatično pade. Moja filozofija je, da je vsako stvar veliko težje naredit s pretirano resnostjo kot s sproščenostjo.



Naša prednost je verjetno tudi to, da nimamo stroge hierarhije in da se lahko trenerji s tekmovalci pogovarjamo o čemerkoli. Pri množičnih športih moštvo bolje deluje, če trener dela tudi s posameznikom, v individualnih pa je treba posebno pozornost nameniti moštvenemu duhu.
 

V drugih reprezentancah je veliko občudovanja in čudenja ob vaših uspehih.

Zadnje čase od drugih res veliko poslušamo, kako smo fina reprezentanca in kako bi bilo drugi tudi taki in v stvareh, ki sem jih prej omenil, nas že poskušajo posnemati. Ampak to je lahko tudi past, saj ne živijo vsi na prepihu med Evropo in Balkanom. Nemci naprimer se nas lahko še tako trudijo posnemati, a točno takšnega vzdušja ne bodo mogli poustvariti. Vsak bo moral najti svojo pot.
 

Nenavadnost pri slovenskih uspehih je tudi to, da trenirate v povsem drugih pogojih kot denimo Avstrijci ali Japonci.

To je drug svet. Pri nas recimo ne moremo izpeljati tekme v kombinaciji in zato hodimo v Avstrijo. Zdaj sicer v industrijski coni v Šiški gradimo balvanski center z več kot 1000 kvadratnimi metri plezalnih površin. Gre za več kot nujno investicijo, če želimo ostati v svetovnem vrhu, a bo kljub temu izpeljana samo z zasebnim kapitalom.


 

Že ljubljanski Plezalni center je dokazal, da bodo tudi rekreativci z veseljem napolnili nove plezalne površine. Čemu pripisujete razmah rekreativnega plezanja?

Seveda bom rekel, da je plezanje najboljši šport, saj aktivira celo telo in možgane, poleg tega pa razvija vrline, pogum, obvladovanje telesa in uma. Po mojem mnenju začne vsak, ki se loti plezanja, na svet gledati malo drugače.