Morda bi šel kot mlajši z glavo skozi zid, zdaj sem bolj izkušen

Iztekajoči se teden je bil za motokrosističnega šampiona Tima Gajserja medijsko najbolj natrpan v tem letu. Da je sedma sila dobila, kar si je zamislila, je poskrbelo njegovo dekle Špela, ki mu pomaga pri dogovorih z mediji. Gajser je tik pred tem, da jutri na kultnem dirkališču v Imoli osvoji svoj drugi naslov svetovnega prvaka v elitnem MXGP. O poti do nove lovorike, na kateri sta se v poslovnem odnosu razšla z očetom, je spregovoril za Delo.
 

Če bi se malo pošalili, bi lahko rekli, da ste izračunali, kako bi si naslov zagotovili v Imoli, saj je letos v koledarju še edino prizorišče, ki je blizu Slovenije.

Redko se zgodi, da je prednost tako visoka, da imaš štiri dirke pred koncem sezone že možnost osvojiti lovoriko. Vesel sem, da bo odločitev padla v Italiji: zaradi italijanske ekipe, za katero dirkam, in seveda številnih slovenskih navijačev, ki lahko pridejo sem. Makole bodo verjetno prazne.


 

Koliko časa sodelujete z italijansko ekipo?

Z Giacomom Gariboldijem smo se začeli pogovarjati o sodelovanju ob koncu leta 2013, ko sem vozil še za KTM. Verjel je vame, ko še nisem pokazal prav dosti. Imeli smo ves čas težave z motorjem, težko sem naredil dober rezultat. Še zdaj mi Giacomo omeni, da si je takrat zelo želel, da bi me dobil. Verjetno so mu drugi govorili, da je nor. Imel sem 17 let, dobre rezultate v mladinskih kategorijah, a v MX2 sem se vozil okrog 20. mesta. Drugi so začeli dvomiti, on pa je verjel vame. Če ne bi takrat pristal v taki ekipi, ne vem, kaj bi bilo danes. Takrat doma nismo imeli denarja, za dirke si je oče moral izposojati, nismo imeli za položnice, a nikoli nismo obupali. Tisto leto se je Honda po 20 letih vrnila v razred MX2 s tovarniškim motorjem. Hoteli so mladega voznika in Giacomo je predlagal mene. Ko pomislim nazaj, danes vse cenim še bolj, vem, da ne pade vse kar z neba, trdo je treba delati za to, kar si ustvariš za naprej v življenju.


 

Na kaj pomislite ob besedi Imola?

Na formulo ena. Ko sem bil mlajši, sem jo zelo spremljal. V zadnjem času mi ni več zanimivo, predvsem zaradi pravil, že vse je bolj ko ne preračunano, točno se ve, kdo bo zmagal. Za motogp si vzamem čas, če le lahko, nazadnje sem gledal dirko za VN Avstrije. Ponavadi imamo v istem času dirke.
 

Formula ena in motogp se zdita, kot bi bila brata motokrosa, a precej bolj bogata. Ste kdaj čutili, da ste zapostavljeni kot motokrosist?

Nikoli se nisem tako počutil. Mislim, da sta F1 in motogp pred motokrosom, a tudi motokros zelo napreduje v zadnjih letih, sploh z vložkom promotorja svetovnega prvenstva Youthstreama, ki dela velike korake, bližamo se obema panogama. To se vidi po zanimanju ljudi za dirke. V preteklosti sta bili obe panogi korak pred nami, zdaj pa menim, da jima že sledimo.
 

Nenavadno je, da v SP nimate nagradnega sklada.

Tako je: kar imaš v pogodbi, to dobiš. Če si v dobri ekipi in si dober voznik, dobiš več. Nekateri vozniki, ki imajo zasebne ekipe, več denarja zapravijo, kot pa ga dobijo.


 

So ta pogajanja za čim boljšo pogodbo težek zalogaj?

Imam svojega agenta in se s tem več ne obremenjujem. Spremlja me tudi na dirkah, prihaja iz Italije, bil je na vseh italijanskih prizoriščih in na Češkem, ves čas sva v stikih. Sodelujeva od leta 2016.
 

Če bi lahko kaj spremenili v sistemu prvenstva, kaj bi to bilo?

Morda je 20 dirk preveč, 18 pa je idealno. Uvedel bi poletni premor, takšen, kot ga imajo v motogp, ko so tri tedne prosti, enako smo mi imeli do leta 2016 – lahko si malo tudi živel. Zdaj, ko imaš en vikend prost, sploh ne odklopiš. Druga sprememba bi bila prej končati sezono. Opažam, da se vsaka podaljša. Mislim pa, da Youthstream dela dobro, razvija naš šport.
 

Umetnih prog ne marate najbolj, ali pač?

Motokros se ponavadi odvija na naravni progi s hribi in dolinami, velikimi skoki. Tole v Imoli je bolj superkros, čeprav so skoki bolj značilni za motokros. Treba se je pač prilagoditi, proga je za vse enaka. Na vsaki skušaš najbolje odpeljati, ene ti ležijo bolj, druge manj, pomembno pa je, da si stanoviten vso sezono.


 

Na dirki v Lommlu ste predse brez boja v vodstvo spustili Maxa Anstieja, kar je verjetno nenavaden občutek?

Tako daleč v sezoni smo, da je treba dirkati malo bolj z glavo. Bili so še trije krogi do konca, še bi stisnil, a moral bi čez 100 odstotkov. Možnosti so bile 50:50 za zmago in padec. V Lommlu, kjer so ogromne luknje, lahko napako narediš še hitreje, če greš preko svoje meje.
 

Bi še pred tremi leti ravnali enako?

Zdaj sem bolj izkušen, bolj zrelo se odzivam. Morda bi šel kot mlajši z glavo skozi zid. Najpomembneje je, da se iz napak učim. Trezno se je treba odločati.


 

Lani ste utrpeli trojni zlom čeljusti. Še čutite posledice?

Brade ne čutim. Živci so bili pretrgani, tudi zdravnik natančno ne ve, ali bom kdaj dobil nazaj občutek. Na začetku me je motilo, nisem mogel jesti in piti, kar mimo ust po sebi sem zlival. Podobno je, kot bi prišel od zobarja, ki ti je dal injekcijo proti bolečinam.

Ta sezona pa je bila tudi sezona osamosvajanja – z očetom sta šla vsak svojo pot. Kako gledate na ta korak, je pomembna prelomnica?

Mislim, da zelo pomembna. Čutil sem, da je nekaj treba spremeniti, da tako ne gre več naprej. Nisem bil več vesel, nisem šel z veseljem na dirko, ničesar več nisem delal z žarom v očeh. Lani sva se usedla in pomenila. Zagotovo ni zlahka sprejel tega, tudi meni je bilo zelo težko povedati, kar nekaj časa sem zbiral pogum, navsezadnje sva bila od malih nog skupaj na dirkah. Tudi jaz sem bil v dvomih, ali delam prav, a rekel sem si, da je treba nekaj spremeniti. Še zdaj mi postreže s kakšnim nasvetom, pride na kakšen trening, letos je bil na dveh dirkah, sicer pa sva bolj na distanci. Večinoma treniram doma sam z bratom Nejcem, vedno je poleg mene, pride tudi na dirke. Prav dobro mi je.