Kot bi v grob nesli pravega kralja

Pogosto je bil prehiter za tekmece, na žalost številnih navijačev po vsem svetu pa ni ubežal mnogo prezgodnji smrti. Danes mineva četrt stoletja od tragične nesreče Ayrtona Senne na dirki formule 1 v Imoli. Bilo je 1. maja 1994, kmalu po ponovljenem oziroma letečem štartu dirke za veliko nagrado San Marina, ko je legendarni Brazilec v zavoju Tamburello pri veliki hitrosti (prek 300 km/h) izgubil nadzor nad williamsom FW16 in silovito z 214 km/h trčil v betonsko zaščitno ogrado.



Pri tem se je odlomil del vzmetenja in prebil vizir Ayrtonove čelade in njegovo lobanjo. Čeprav so se reševalci in zdravniki trudili, da bi ga ohranili pri življenju, jim to ni uspelo; poškodbe glave, ki jih je dobil v nesreči, so bile prehude. »Ko smo mu sneli čelado, sem takoj vedel, da ne bo preživel. Potem se je njegovo telo sprostilo. Nisem sicer veren, vendar lahko rečem, da je bil to trenutek, ko je duša zapustila njegovo telo,« se je Sid Watkins, dolgoletni zdravnik v formuli 1, v dokumentarnem filmu Senna spomnil zadnjih trenutkov brazilskega nacionalnega heroja. Ob 18.40 so iz bolnišnice Maggiore pri Bologni sporočili, da 34-letnega šampiona iz Sao Paula ni več med nami.

Pred štartom je imel slab občutek

Svet je obnemel, formula 1 je izgubila enega od najboljših dirkačev v zgodovini. Kakor da bi slutil, kaj se bo zgodilo, je imel Senna po 65. najboljšem štartnem položaju, ki si ga je izbojeval dan poprej, velike pomisleke glede svojega nastopa v Imoli. Njegova takratna spremljevalka Adriane Galisteu je zaupala, da je imel slab občutek zaradi tragične nesreče Rolanda Ratzenbergerja, ki se je smrtno ponesrečil v kvalifikacijah.

Vidno pretreseni Ayrton se je na kraju Avstrijčevega trčenja zjokal na ramenih Watkinsa, ki je poskušal trikratnega svetovnega prvaka (z McLaren-Hondo v letih 1988, 1990 in 1991) pregovoriti, da bi končal kariero. »Le komu se moraš še dokaz(ov)ati?« je sloviti nevrokirurg vprašal Senno. »Prenehaj in pojdiva raje lovit ribe,« mu je svetoval.



Toda Ayrton ga ni poslušal; preveč je užival v dirkanju, ki ga je zaznamoval kot le malokdo pred njim in po njem. Tisti, ki so ga imeli priložnost spoznati, o njem govorijo zgolj z izbranimi besedami. »Senna je bil neverjetno karizmatičen, njegove vozniške sposobnosti pa senzacionalne – še zlasti v dežju. Vsekakor je bil nekaj posebnega,« s pohvalami na račun zvezdnika iz Sao Paula v pogovoru za Auto, motor und sport ni skoparil Niki Lauda, prikimal pa mu je tudi Gerhard Berger.

»Bil je tako zelo pameten, ambiciozen in osredotočen, da mu med dirkači ni bilo para,« je poudaril 59-letni Tirolec, ki je Brazilčevo veliko premoč doživel kot ekipni kolega pri McLarnu. Zdaj bi Senni ob bok postavil zgolj Lewisa Hamiltona. Za takratnega vodjo moštva Franka Williamsa je Ayrton do danes ostal nedotakljiv, njegov dolgoletni fizioterapevt Josef Leberer pa je zanj dejal, da je bog.

Tekmečeva smrt je prizadela tudi Michaela Schumacherja, zmagovalca tiste nesrečne dirke za veliko nagrado San Marina. »Imola je bila prava katastrofa. Zmage se sploh nisem mogel veseliti. Slabše se ne bi moglo iziti, sledili pa so zelo žalostni dnevi,« je omenil nemški šampion, ki si je – mimogrede – v tisti sezoni pridirkal prvega od rekordnih sedmih naslovov svetovnega prvaka.

Tridnevno žalovanje

Senno je nadvse občudoval tudi sloviti konstruktor Adrian Newey, ki je med letoma 1991 in 1996 ustvarjal pri Williamsu. »Ayrton je imel prav posebno avro, njegovi entuziazem, radovednost in energija so bili navdihujoči,« se je sodelovanja z legendarnim Južnoameričanom spomnil 60-letni Anglež, ki se je moral zaradi nesreče zagovarjati na sodišču. »To so bili težki časi. Grozno mi je, ko samo pomislim na to, da se je ubil v dirkalniku, za katerega sem bil odgovoren,« je poudaril eden od najboljših konstruktorjev, ki so ga pozneje oprostili vseh obtožb.

Zakaj je Ayrton izgubil oblast nad dirkalnikom, niso nikoli ugotovili. »Mnogi so s prstom kazali na nas, češ da smo krivi za to, kar se je zgodilo Senni. Počutili smo se, kot da bi svetu ukradli Michelangelovo umetnijo,« je razkril Frank Williams.

Močno prispodobo za Ayrtonovo smrt je uporabil tudi Bernie Ecclestone. »Bilo je, kot da bi Jezusa še enkrat v živo pribili na križ,« je omenil dolgoletni vodja formule 1, ki je – tako kot drugi – zmagovalca 41 dirk ohranil v zelo lepem spominu. »Kadar me je poklical, se je najprej več minut pogovarjal z mojo hčerko. Ko umrejo takšni ljudje, so vsi v hudem šoku, saj si nihče ne more predstavljati, da se jim lahko zgodi kaj takega,« je v nedavnem pogovoru za SportBild zaupal 88-letni Anglež in pribil, da lahko le ugibamo, koliko lovorik bi Senna osvojil, če se ne bi ponesrečil.



V Braziliji so po njegovi smrti razglasili tridnevno žalovanje, na njegovem pogrebu pa se je na ulicah Sao Paula zbralo več kot milijon ljudi. »Bilo je, kot da bi v grob nesli pravega kralja,« je pogreb segel do srca tudi Bergerju, ki je v zadnjih metrih krsto s Senno nosil skupaj z dirkaškimi kolegi Alainom Prostom, Emersonom Fittipaldijem in Rubensom Barrichellom.