»Ko se utrudiš, teci s srcem! Moje bije zate.« To je bil eden izmed napisov, ki so spremljali triatlonsko množico železnih moških in žensk v Kopru. Med »ironmani« je seveda vsako leto več žensk. Vsi nastopajoči so železni samo navzven. Ko opazuješ čustva, zlasti tistih, ki prihajajo skozi cilj v zadnji četrtini, ugotoviš, da jih žene res veliko srce.

O tem, kako pomembno se je vpisati med »železne«, največ povedo odzivi tistih, ki se komaj prebijejo, in njihovih najbližjih. Pozorno smo spremljali ruskega triatlonca Vladimirja Šitova, ki bo decembra praznoval 79 pomladi. Zadnji je preplaval 1,9 kilometra dolgo progo s koprskega kopališča, vendar je pogumno sedel na kolo ter se pognal proti klancu v stari del Kopra in že na začetku prehitel enega izmed kolesarjev, Američana Teda, ki je moral zaradi luknje v zračnici počakati nekaj minut, da so mu jo zamenjali. Vladimir je prekolesaril 90 kilometrov dolgo progo s 1400 metri vzpona, a na robu časovne omejitve, zato se na 21-kilometrski tek ni podal. Toda pri sebi je kljub temu vpisal še eno pomembno zmago. Vsi namreč niso končali kolesarske poti.



»Čeprav sem prejšnjega dne zaradi priprav naredil več kot 30.000 korakov in zvečer pred tekmo zaspal kot ubit, so me skrbi zbudile pred četrto zjutraj. Ampak zdaj sem vesel, ker vse poteka, kot smo si zastavili,« je povedal glavni »krivec«, da je Slovenija dobila prvi ironman v Istri, Milan Eržen, nekdanji trener poklicne kolesarske ekipe Adria Mobil, zdaj direktor ekipe poklicnih kolesarjev Bahrain Merida in predvsem svetovalec za šport bahrajnskega princa, šejka Naserja bin Hamada al Halife.

Organizacija je bila zahtevna

Samo slutili smo lahko, na kaj vse je bilo treba misliti, ko smo gledali, kako so, denimo, odpirali sodčke piva in z njimi potešili žejo izčrpanim triatloncem. Ali pa, ko je približno deset maserjev kot po tekočem traku masiralo izčrpane mišice. Pri dogodku je sodelovalo vsaj 600 prostovoljcev in vsaj 130 takih, ki so poklicno opravljali delo. Tu so bili varnostniki, redarji, sodniki, zdravstveni delavci, potapljači, policisti, gasilci, komunalci, podeljevalci kolajn, ne nazadnje kuharji, natakarji in verjetno še kopica drugih. Vse je moralo delovati. Težko je organizirati že maraton, triatlon za ironman pa je približno trikrat težji zalogaj. Že majhen spodrsljaj (drsenje mokrih kamnitih površin) je delal preglavice.



Študentka Urša Kveder iz turistične štafete štirih obalnih občin je, denimo, plavala nekaj minut hitreje (nekaj več kot 28 minut), kot je uspelo končnemu absolutnemu zmagovalcu, Poljaku Michału Rajci (»plaval sem 31 minut in 30 sekund«). Podjetnik Gašpar Gašpar Mišič je dejal, da je bilo v morju kar veliko brcanja, prerivanja in praskanja, zato se je raje držal zunanje strani kroga in s tem verjetno preplaval vsaj 100 ali 200 metrov daljšo pot.

Zmagovalec v morju izgubil šest minut

»Plavanje je moja najšibkejša točka. V cilj sem priplaval kakih šest minut za prvim, to je bilo veliko pod mojimi pričakovanji. Zato sem moral toliko bolj pritisniti na kolesu. Zahtevna proga mi je bila pisana na kožo. Tu sem nadomestil tisto, kar sem izgubil pri plavanju. Na vzponih se lahko izkažeš. Ko sem pripeljal v cilj, sem bil četrti. Moja najmočnejša disciplina je tek. Po dveh kilometrih sem videl, da sta le še dva pred mano, in pri 13. kilometru sem prehitel še prvega. To mi je dalo novih moči,« je dejal menedžer v poljskem Amazonu iz Vroclava. Na teden trenira od 17 do 20 ur, ko ima v službi veliko dela, pa 10 do 12 ur. »Užival sem in si želim spet priti v Koper,« je dejal najhitrejši Michał Rajca, ki je že dvakrat nastopil na svetovnem prvenstvu v ironmanu.



Najboljša ženska je bila 34-letna kriminalistka iz Aachna Kristina Ziemons, ki je za pot porabila 4 ure, 51 minut in 57 sekund. »Prevzelo me je navijaško vzdušje, ljudje so nas spodbujali skoraj ob vsej progi. Bilo je popolno vreme za tek in lepa kolesarska proga. Zagotovo bom prihodnje leto spet prišla. Na teden v povprečju treniram dvanajst ur. Plavanje mi dela največ težav,« je povedala najboljša jeklena ženska s polovičnega ironmana v Istri.

Ironman zahteva »vzdržljive« žepe

Najboljši slovenski triatlonec je bil 32-letni Janez Klančnik iz Slovenj Gradca. »Na velikih ironmanih sem nastopil že trikrat, na polovičnih petnajstkrat. Še nikjer nisem tekmoval v tako lepem ozračju. Vesel sem, da sem zmagovalec v svoji starostni skupini. Krizo sem imel pri štirinajstem kilometru teka. Potem sem si privoščil dva kozarca redbula in sem prišel do tretjega mesta,« je povedal energetski menedžer v podjetju Solvera Lynx, ki ima prav tako težave s plavanjem.



Iz Nemčije (Hannover) je prišla tudi Maleena Butterbrodt, stara 21 let. »To je bil moj prvi ironman. Organizacija je bila popolna, le pri plavanju so marmor prekrili s premalo preprogami, zato mi je zdrsnilo in sem ob prihodu iz morja padla. Drugo je bilo brez pripomb. Prvič sem v Sloveniji, s fantom sva stanovala v majhnem strunjanskem hotelu, vse je zlahka dosegljivo s kolesom ali avtomobilom. Verjetno sem prva v svoji starostni skupini, vendar bom do razglasitve rezultatov premislila, ali bom sprejela nagrado – potovanje na svetovno prvenstvo v polovičnem ironmanu v Nici, ker moram spet nekaj plačati. Sem študentka in takšna potovanja so draga,« je povedala Maleena.



Stefano iz Pordenona je bil navdušen nad morjem, saj je lahko dobro videl morsko dno. »Nisem bil med prvimi v svoji skupini, ker se nisem dovolj pripravil. Sodeloval sem že na sedmih ironmanih in vsaj 30 polovičnih. Na teden treniram od deset do dvanajst ur. Delam kot vojak, sicer pa se zagotovo vidimo prihodnje leto.«

Želja – povezava z zalivskimi državami

Iz Bahrajna je prišel Abdula al Šamlan, ki dela za Ironman Oman. »Prepričan sem, da bo prihodnje leto iz zalivskih držav prišlo več tekmovalcev, ko bodo izvedeli, kako je bilo tukaj.«

Direktorica Slovenske turistične organizacije Maja Pak je dejala, da so povabili v Slovenijo na študijsko potovanje organizatorje potovanj iz šestih zalivskih držav. »Presežena so vsa njihova pričakovanja, najbolj so se razveselili dežja v notranjosti Slovenije, ker ga doma redko vidijo. Hkrati je bila letošnja poslovna konferenca usmerjena v priprave na sodelovanje Slovenije in sosednjih držav s svetovno razstavo Expo v Dubaju. Prihodnje leto bomo dopolnili dogodek v tej smeri.«



Koprski župan Boris Popovič: »Mislim, da je to ena izmed najbolj celovitih prireditev v naši občini. Doslej sem slišal same pohvale. Ne zanimajo nas samo številke, ampak tudi, kakšne možnosti prinaša takšna prireditev,« je dejal župan. Vsi niso bili zadovoljni s tem, da so bile nekatere ceste več ur zaprte. Oglasilo se je tudi nekaj nezadovoljnežev s pripombami, da bi bilo treba misliti tudi na druge. Toda dogodek je zvabil v slovensko Istro od 5000 do 6000 gostov, ki so tu ostali štiri dni, včeraj pa si je dogajanje v Kopru in okolici ogledalo več kot 10.000 ljubiteljev ekstremnih športov, ki jih zmorejo samo najvztrajnejši.