Boji se, da se ne bi dobro končalo

Ljubljana – Da je postal judo eden od najuspešnejših slovenskih (olimpijskih) športov, ima ogromno zaslug tudi Raša Sraka Vuković. Ljubljančanka, ki je že od malih nog veljala za nepopustljivo borko v pravem pomenu besede, je bila namreč med začetnicami izjemnega niza uspehov, ki traja še dandanes.

Potem ko se je Raša septembra 2001 v Tunisu kot prva slovenska judoistka ovenčala z naslovom sredozemske prvakinje (do 70 kg), je leto pozneje navdušila še v Mariboru, kjer sta skupaj s Petro Nareks (do 52 kg) našemu judu priborili prvi (bronasti) kolajni na evropskih prvenstvih po sušnih 33 letih!

Da to nikakor ni bilo naključje, je Sraka Vukovićeva potrdila tudi maja '03 v Düsseldorfu, kjer se je z zlatimi črkami vpisala v zgodovino kot prva slovenska evropska prvakinja v tem japonskem borilnem športu. Z Urško Žolnir (do 63 kg) sta zatem v Kairu '05 poskrbeli še za naši krstni (bronasti) odličji na svetovnem prvenstvu, na tem tekmovanju pa je bila tretja tudi v Tokiu '10.
Na olimpijske igre se je uvrstila dvakrat – v Atenah '04 je zasedla deveto mesto, v Londonu '12 pa je bila sedma, potem ko ni bila daleč od preboja v polfinale.

Računala je, da se bo po porodu vrnila na tatami

»Čeprav nisem osvojila tako želenega odličja, sem bila zadovoljna. Hitro sem se pomirila in se sprijaznila, da mi olimpijska kolajna pač ni usojena. Glede na razmere, ki sem jih imela na koncu v klubu, jo je bilo – če se ozrem nazaj – tudi nemogoče osvojiti. Ko so se pri Bežigradu razšli s trenerjem, Poljakom Januszom Pawlowskim, je vodenje tekmovalne ekipe prevzel Gregor Brod, ki pa ni imel potrebnih izkušenj. Ker sem bila takrat edina članica v klubu, drugi tekmovalci so bili tudi deset in več let mlajši, sva imela z Gregorjem poseben odnos. Sodelovala sva nekako takole, da mi je rekel: 'Ti povej, kaj potrebuješ. Pridi na trening, ko boš prišla.' Ni bil takšen, kot bi ga takrat potrebovala, zato sem se – bolj kot ne – trenirala sama, veliko mi je pomagal tudi moj zdajšnji mož Luka Vuković. Kljub temu sva bila zelo uspešna; v sezoni 2010 sem, denimo, na vseh turnirjih, ki sem se jih udeležila, vštevši evropsko in svetovno prvenstvo, osvojila kolajno.«

Kmalu po vrnitvi z OI v Londonu je zanosila in svojemu možu Luki, prav tako nekdanjemu vrhunskemu judoistu, rodila sina Nikolaja. »Potihem sem računala, da se bom po porodu še vrnila na blazine, do česar pa potem ni prišlo, ker z novim vodstvom mojega nekdanjega kluba (JK Bežigrad) nisem bila več na isti valovni dolžini,« je zaupala 39-letna Ljubljančanka in v nadaljevanju razkrila, kaj je bilo jabolko spora.


»Ko sem izstopila iz kluba, mi ni preostalo drugega, kot da sem končala kariero, saj mi niso hoteli dati izpisnice brez odškodnine. Do nje – kakor smatram še danes – niso bili upravičeni, saj je na koncu koncev moj oče priskrbel veliko denarja za klub. A na moj račun so hoteli še nekaj zaslužiti, s čimer so se mi zamerili. Ker mi niso pustili tekmovati, sem tudi predčasno izgubila zaposlitev v vojski, čeprav sem imela kategorizacijo še štiri leta. Zaradi tega je ostal res grenak priokus,« Sraka Vukovićeva še ni pozabila, kako so jo izigrali pri bežigrajskem klubu, za katerega se je med kariero tako srčno borila in navsezadnje dosegla kopico uspehov.

Bori se za pravice tekmovalcev

Zato se zdaj kot predsednica komisije športnikov pri Olimpijskem komiteju Slovenije (OKS) toliko bolj zavzeto bori za pravice tekmovalcev. »Poskušam osveščati mlajše, naj se izobražujejo. Poskušam jim dopovedati, da vodilni v klubih pogosto gledajo najprej nase in na svoje interese, saj nimajo vselej tistega čuta, ki bi ga morali imeti za svoje tekmovalce. A prav športniki so na koncu koncev tisti, ki ogromno doprinesejo klubu,« je poudarila nekdanja vrhunska judoistka.

Po končani športni poti sprva ni natančno vedela, kaj bi počela v življenju. Ko se je začela spogledovati s koncem kariere, se je še videla v klubu – v vlogi trenerke ali svetovalke, vendar je nato spoznala, da v takšnem okolju ne bi mogla delovati. »Tisto obdobje je bilo zame precej boleče, zato je sin Nikolaj prišel kot naročen. Posvetila sem se materinstvu in študijskim obveznostim, ki sem jih morala z diplomo dokončati do konca septembra leta 2016, ko sem že bila noseča s Tajo. Po opravljeni diplomi sem videla razpis za razvoj kadrov v športu, po enem od sklopov so ponujali tudi financiranje športnikov, da pridobijo izobrazbo za delo v športu po karieri. Nanj sem se prijavila in tako po spletu okoliščin zdaj na Fakulteti za šport delam doktorat na temo, kakšno podporo potrebujejo starši, da so večja podpora športnikom z dvojno kariero,« se je razgovorila.

Ker je želel njen mož nadaljevati trenersko delo, sta pred leti prevzela mirujoč klub Zmajčke. »Povezali smo se z Olimpijo, pri kateri sem pomagala Vlori Bedžeti in jo vodila na dveh tekmovanjih, ko je sklenila kariero. Zdaj pri treningih občasno pomagam možu, drugače pa se s športom ne ukvarjam več veliko oziroma dosti premalo. Na prvem mestu sta otroka, pa študij in klub, sama pridem na vrsto šele na koncu. Zato komaj čakam, da se bom enkrat zbrcala v zadnjico in naredila nekaj zase, občasno namreč že čutim kolena, rame,« je priznala ter dodala, da je na morju preveč veslala, zaradi česar ni mogla dvigniti roke, ker jo je tako bolelo. A ni bilo nič hujšega.

»Zdaj bi morala najprej opraviti kakšno bazo, preden bi se resno lotila kakšne rekreacije. Če bi se šla kakšno parterno borbo, se bojim, da se ne bi dobro končalo. Morda se tudi zaradi tega malo izogibam judu,« je v smehu pristavila Raša, članica trenerske komisije pri Judo zvezi Sloveniji, ki v kimono še skoči tudi za kakšne predstavitve, kakršna je bila nazadnje na olimpijskem taboru v Kranjski Gori.