Andreja Leški se na vrhu Evrope zaveda, da zaostaja za lansko formo

Kot prva favoritinja pa Andreja Leški zaradi poškodb svari pred previsokimi pričakovanji, čeprav si sama želi ponoviti vsaj lanski bron s Portugalske, ali pa to celo nadgraditi. Petindvajsetletna Koprčanka, ki je svoje znanje te tradicionalne japonske borilne veščine prišla izpopolnjevati v Ljubljano že pred leti, je v letu 2021 osvojila bron na evropskem prvenstvu in srebro na svetovnem. Prve kolajne z največjih tekmovanj pa so jih naložile tudi breme branjenja osvojenih lovorik, kar doživlja prvič v karieri.

Za nameček je trenutno najvišje rangirana Evropejka v svoji kategoriji na svetu. Francoska olimpijska prvakinja Clarisse Agbegnenou se je odločila za materinstvo, premor si je vzela tudi podprvakinja Slovenka Tina Trstenjak. Lanski uspehi so Leškijevo tako porinili na prvo mesto.

»Lanska sezona je bila res izstopajoča. Skozi celo leto sem bila dobro pripravljena. To se je potem samo še zložilo eno z drugim. Tekme, zmage, več samozavesti in nove tekme in zmage,« pot do uspehov preprosto razlaga varovanka uzbekistanskega trenerja Andreja Šturbabina pri JK Bežigrad.

Letos so Leškijevo ustavile poškodba kolena in v marcu še poškodba hrbtenice in vratu: »Zaradi tega seveda malo tudi trpim, ker vem, da pripravljenost ni taka, kot bi lahko bila. To pa seveda na spremeni mojega položaja na jakostni lestvici in dejstva, da grem branit ta lanski bron. Želim si še več. Čutim, da sem na vrhu Evrope. Ni preprosto, a ostajam fokusirana, čeprav vem, da raven ni enaka kot lani.«

Na srečo je videla, kaj ji manjka

Od novembra lani je slovenska reprezentantka nastopila le na grand slamu v turški Antalyi, kjer je osvojila sedmo mesto.

»Tekme mi manjkajo. Naš trener vztraja na tem, da smo na tekočem s tekmovanji. To je več kot le močan trening. Sama sem bila v sezoni samo na eni, kjer sem na srečo videla, kaj mi je manjka. Vsekakor je bilo to nekaj kondicijske priprave, pa tudi prilagoditev na nova pravila. Ostalo je bilo na visoki ravni.«

Večja težava je s psihološko pripravo, saj so želje velike: »Ta del priprave je zelo pomemben. Na treningu lahko naredimo vse, a to se mora urediti tudi v glavi. Seveda nas ima večina, vsi se ubadamo s poškodbami in tega javno ne oznanjamo. Res pa je tudi, da ne moreš kar povsem mimo vsega, kar se dogaja, ne da bi se to poznalo.«

Izpad treninga ni bil prevelik, dodaja. »Bilo pa je veliko prilagajanja. Na žalost se je zadnja poškodba zgodila vsega mesec dni pred tekmo. Če bi bilo prej, bi manj vplivalo name, tako pa se je to časovno umestilo zelo nesrečno. A v vsakem primeru, si seveda na tekmi želim čim več.«

Judo uvaja tudi nova pravila, predvsem nekaj sprememb pri gardu in pri merah za kimone. Prvenstvo bo pokazalo, kdo se je najhitreje prilagodil.

»Spremembo čutimo vsi. Upam pa reči, da so to verjetno pravila, ki bodo v veljavi vsaj do olimpijskih iger v Parizu in moramo jih čim prej sprejeti,« je dodala.

Prvič v karieri pa Leškijeva čuti tudi breme branjenja kolajne: »Zdaj čutim tisto, kar sem včasih poslušala od drugih športnikov, da je lažje priti na vrh, kot tam ostati. Spoznavam, da si tja, kjer si sam, želijo vsi in avtomatsko si branilec osvojenega. Vidim tudi pričakovanja okolice, pa tudi lastna pričakovanja. Tega seveda nočem, saj sem bila po navadi pred tekmami bolj sproščena. V preteklosti mi je bilo pomembno samo to, da pokažem kar znam.«

Zdaj je Leškijeva v neprijetnem položaju branjenja osvojenega, izpostavljena je ne le lastnim, ampak tudi tujim pričakovanjem, za vse tekmovalke pa je kot prva nosilka tudi poseben izziv. S poškodbo ob nepravem času pa je pred enim večjih izzivov v karieri.