Trčenje dveh galaksij

V predzadnji skupini so stvari vsaj na papirju (in na stavnicah) še najbolj jasne. Če v osmino finala ne bosta napredovali močni evropski reprezentanci Anglija in Belgija, bo to senzacija. Neznana Panama se je sploh prvič uvrstila na mundial, Tunizija je v štirih nastopih edino zmago vpisala ob debiju davnega leta 1978, orli iz Kartagine pa tudi tokrat nimajo niti enega zvezdnika iz evropskih lig.

Belgija in Anglija kotirata približno enako visoko, če bo vse po načrtih, tudi njun derbi v tretjem kolu bržčas ne bo imel velikega rezultatskega pomena, saj v skupini H, s katero se skupina G križa v osmini finala, ni posebej močne ekipe, v potencialnem četrtfinalu pa verjetno tudi ni bistvene razlike, ali bo na drugi strani stala Brazilija ali Nemčija …

Belgijci, četrti s SP 1986, so prebrodili krizo, med katero so izpustili prvenstvi 2006 in 2010. Kopica asov si je v Braziliji obetala še boljši rezultat od četrtfinala, v katerem jih je z 1:0 izločila Argentina. Tudi na euru v Franciji so jim napovedovali boj za kolajne, a znova se je zataknilo v četrtfinalu. Kljub vodstvu z 1:0 jih je s 3:1 ugnal senzacionalni Wales. To je bil konec obdobja Marca Wilmotsa, nasledil ga je bivši trener Evertona, Španec Roberto Martinez. Začel je spodbudno, Belgija je bila prva evropska reprezentanca, ki se je iz kvalifikacij uvrstila na mundial. Imena, kot so Courtois, Vertonghen, Kompany, Hazard, Fellaini, De Bruyne, Dembele, Mertens in Lukaku, rdeče vrage uvrščajo med tihe favorite celo za zaključne boje.

Tudi Angleži, svetovni prvaki iz leta 1966, imajo mnogo adutov iz premier league, vendar se reprezentance treh levov že dolgo drži sloves večne poraženke, vsaj od leta 1990, ko je bila v Italiji četrta. Nočna mora je izvajanje enajstmetrovk, ki običajno konča sanje v zibelki nogometa. Tudi selektor Gareth Southgate je bil eden izmed tragičnih junakov, na domačem EP 1996. Je bila to šola, iz katere bo 22 let kasneje izšel kot zmagovalec?