Življenje v karanteni

Kako torej živeti v karanteni? Ta čas, ko vsi razpravljajo o ekonomskih posledicah koronavirusa, je treba pomisliti na socialni vidik. Če bodo naša mesta opustošena kakor Wuhan in Benetke, če bomo sedeli doma in pred svojimi zasloni, če bodo naše medsebojne komunikacije omejene na telefone in sestanki na videokonference, medtem ko nam bodo hrano dostavljali na dom, se bo življenje ustavilo. Ko se zaprejo šole, kavarne in restavracije, muzeji in cerkve, ko ni več koncertov in predstav, ostaneta samo še samost in strah.



Zapiranje družbe se je že zgodilo Italiji, ki velja za eno najbolj socialnih okolij od vseh, njena kultura je zelo vezana na kontakte in občutja, druge evropske države bodo morda kmalu sledile. Več sto milijonov ljudi je v karanteni, bo ves svet postal cordons sanitaires? Za omejevanje virusa so najučinkovitejši izolacija, karantena in novi zidovi, to so racionalni ukrepi, toda vemo, življenje brez stikov in dotikov se hitro spremeni v pekel.

Najprej smo se z nezaupljivostjo, sumničavostjo ozirali proti Kitajski. Virus je bil daleč in zdel se je zelo azijski, izviral je iz kitajskega megalopolisa, za katerega so dotlej redki vedeli, kje natanko sploh je, vendar si je vsakdo znal predstavljati, kako na tamkajšnjih tržnicah divjih živali odirajo žive kače in netopirje in jih mečejo naravnost v lonce. V trenutkih, kakršen je ta, postane neka epidemija paspartu, na katerega ljudje slikamo svoje najgloblje strahove in najbolj trdovratne predsodke.

Zato postane politizacija novega virusa silno lahkotna. Ob razpravah o »azijskem virusu« bi skoraj pozabili, da je bila stoletja Evropa večinoma tista, ki je prinašala okužbe, kamorkoli je prišla. Kolonizacija Amerik je prinesla preštevilne epidemije: črne koze v 16. stoletju, prav tako tifus, gripo, davico in ošpice v letih med 1518 in 1618, bolezni so pobile 95 odstotkov tamkajšnjega prebivalstva. Tudi kolonizacija Avstralije je med domorodce zanesla koze, tuberkulozo in sifilis. Prav tako je na stari celini zaradi črnih koz v 18. stoletju umrlo 400 tisoč Evropejcev, izkoreninili so jih šele po uvedbi cepljenja, zadnji primer bolezni je bil zabeležen leta 1977. In še pred sto leti je zaradi pandemije španske gripe umrlo kakih 50 milijonov ljudi.



Toda zdajšnja sanitarna kriza, ki jo je povzročil koronavirus, je razmeroma hitro postala globalna, panika in paranoja sta se razširili povsod. Čez noč se je v novo žarišče spremenila Italija, na isti premici sta se znašla Wuhan in Milano. Italija je postala sanitarni kordon.

Opazujemo prizore distopične prihodnosti: izpraznjena mesta, nadrealistično tišino, ladje križarke v karanteni, fantazma ni več samo Wuhan, fantazmagoričen je prazen reprezentančni trg pred milansko katedralo, beneški Trg svetega Marka. Vedno turistov prepolna italijanska mesta, Firence, Rim, so postala puščava.

Medtem ko je kitajskemu režimu uspelo umiriti epidemijo v provinci Hubei z drastičnimi ukrepi, ki si jih v zahodnih družbah ni mogoče predstavljati, je virus preplavil tudi v Združene države; oziroma ga niti Donald Trump, ki je ves čas minimiziral tveganje, ne more več ignorirati. Še posebej pod pritiskom se je znašla Evropa, Italija je v karanteni. Kitajski predsednik Xi Jinping pa, ki je te dni odpotoval v epicenter epidemije, kar naj bi bila ultimativna potrditev, da rigidni ukrepi delujejo, ne izpusti priložnosti, da preostali svet poduči, kako avtoritarni model njegove države zna uspešno menedžerirati krizo.

Italija je kot prva evropska država uvedla obvezno karanteno na celotnem nacionalnem ozemlju, za vseh 60 milijonov prebivalcev. Potem ko se je število okuženih drastično povečalo, je vlada Giuseppeja Conteja uvedla ukrepe, nepredstavljive za mirnodobno stanje. Zaprla je vse razen trgovin s hrano in lekarn. Toda kriza ni nacionalna, italijanska, je evropska, potrebna bi bila vseevropski odziv in solidarnost vlad in institucij. Paradoksalno je, da je Italiji v teh dneh konkretno pomoč ponudila ravno Kitajska, in ne evropski partnerji.

Skupaj z virusom so prišli običajni predsodki in stereotipi: najprej o »umazanih« Kitajcih, ki tako ali tako pojedo dobesedno vse, potem o »nediscipliniranih«, »dezorganiziranih« Italijanih, ki nikoli ne upoštevajo pravil. Zadnje čase je težko slišati kaj lepega o teh zadnjih. To so med drugim naši sosedje in v tej veliki državi živi tudi slovenska narodna skupnost. Če se je Slovenija odločila za suspenz schengenskega režima in zaprtje meje, ker sta izolacija in karantena najustreznejši način za zamejevanje epidemije, bi uradna Ljubljana lahko ravnala s kancem dostojnosti. In ukrep na ustrezni ravni pojasnila predsedniku vlade v Rimu.

Italija je, skratka, spet laboratorij. Je pred izjemnim preizkusom, kako zamejiti virus, ohraniti delujoči zdravstveni sistem in ne nazadnje tudi družbeno strukturo. Demokracije se ne morejo boriti z boleznijo z enakimi drakonskimi ukrepi, kot to počne Kitajska. Pod vprašajem ne bo samo discipliniranost Italijanov ob ukrepih, ki so nepredstavljivi za vse odprte družbe in še posebej za italijansko kulturo, temveč tudi moč skupnosti, solidarnost, sposobnost in avtoriteta države.

Koronavirus med drugim prevprašuje meje italijanskega zdravstvenega sistema, čeprav je Lombardija znana po enem boljših, kar jih je v Evropi. Strokovnjaki navajajo, da je z epidemiološkega vidika nepojasnljivo, da je Italija že pred enim mesecem in kot prva ustavila lete iz Kitajske, a ima več primerov okužbe kot Nemčija in Francija. Kar kaže, da je bil virus na italijanskih tleh pred prepovedjo, virologi pravijo, da je država podcenila nalezljivost. Nihče tudi ne govori o več sto tisoč nezakonitih kitajskih priseljencih, ki živijo v okolici lombardijske prestolnice. Rimska Repubblica je pisala o neobičajnih pljučnicah, ki so se v bolnišnici v severnoitalijanskem Codognu pojavile decembra, infekcije naj bi se širile tudi znotraj zdravstvenih ustanov.



Ob tem je slišati še o ne dovolj preciznih in nezadostno skomuniciranih uradnih navodilih – Italija je politični sistem v permanentni volilni kampanji, kjer politični akterji tekmujejo med seboj in v javnost prenašajo vsak svoje sporočilo –, razlikah med regijami in neusklajenih ukrepih, neenotnem kriznem upravljanju v deželah, ki vključujejo tako javne bolnišnice kot zasebne klinike. Mešani zdravstveni sistem, nad katerim si delita nadzor tako centralna vlada kot regionalna administracija, predstavlja šibkost, v kriznih razmerah je nujna enotna linija. Trenutno so največji problem prenatrpane lombardijske bolnišnice, primanjkuje postelj zlasti za intenzivno terapijo, bolnike selijo drugam, vsi pa se bojijo izbruha epidemije na bistveno manj razvitem italijanskem jugu, kjer je veliko pomanjkanje osebja in opreme. Analiza italijanskih razmer razgalja težave javnega zdravstvenega sistema v državi, kjer primanjkuje množičnih vlaganj v zdravstvo, je v teh dneh pisal milanski Corriere della Sera. Italija investira v javno zdravstvo samo 6,8 odstotka svojega bruto domačega proizvoda.

Patogeni mikrob je nosilec epidemije, ki je za najranljivejše smrtonosna, sanitarna kriza je globalna, pa vendar nista nič manjši problem množična psihoza in politična paranoja, moramo razmišljati tudi o pomanjkanju solidarnosti, izbruh novega virusa jo je potisnil v ospredje. Eksplozivne niso samo razmere v Italiji, grešni kozel ni »italijanski pacient«, epidemija je postala pandemija, kako bomo sposobni spoštovati rigidne omejitve in živeti z omejeno individualno svobodo, ki je bila do včeraj nezamisljiva, nas zadeva vse.

Virus je povezan celo z geopolitiko, spreminjajo se odnosi med državami, kriza je v popolnosti pokazala praznost evropske solidarnosti, čeprav je predsednica bruseljske komisije Ursula von der Leyen hrabrila Italijane v njihovem jeziku in izjavljala: »Vsi smo Italijani.« A ne gre samo za meddržavne odnose in nujo koordinirane evropske politike na področju, najbolj občutljivem od vseh. Na preizkušnji je še bolj humanizem.