Zbledela rdeča preproga

Letošnja mednarodna konferenca – trinajsta zapored, potekala je pod naslovom Onkraj razlik, posvečena je bila čedalje večjim razhajanjem v svetu, kljub tehnološkemu napredku je povsod več neskladij in manj dialoga, zaupanja – je bila največja doslej. Prišlo je kakih 1200 gostov iz več kot 60 držav, v dveh dneh se je na blejskem podiju zvrstilo 30 razprav. In vendar šteje kvaliteta, ne kvantiteta.

Težko bi primerjali blejski strateški forum s podobnimi v soseščini, recimo z evropskim forumom v Alpbachu, münchensko varnostno konferenco ali celo Svetovnim ekonomskim forumom v Davosu; njihove aspiracije, tradicije in specifična teža so povsem drugje. V minulem desetletju pa se je BSF uveljavil v tukajšnjem okolju in v srednji in jugovzhodni Evropi, razvil se je v véliko mednarodno konferenco. Letos ni upravičil tega slovesa.


 

Stvar renomeja

Že vrsto let v prvih septembrskih dneh ponudi relevantne premisleke o najpomembnejših vprašanjih ne samo mednarodnih odnosov, temveč družbe v celoti, je edinstvena priložnost za zunanjepolitično razpravo in izmenjavo mnenj na političnih in drugih ravneh. Organizatorji povedo, da ni samo lokacija, razumeti ga je tudi kot instrument, navsezadnje načenja teme, pomembne za slovensko zunanjo politiko. Toda zadnjih nekaj let je videti blejska rdeča preproga obledela, še posebno letos.
Zaradi medvladja, stare vlade, ki je ob ponedeljkovi otvoritvi konference ni bilo več, in nove, ki še ni bila formirana, je bila organizacija nadvse težavna. Rang političnih gostov se je samodejno znižal. Pa vendar ne gre samo za visoke goste, ki niso želeli priti, za one, ki so udeležbo naknadno odpovedali, ter za nesramno visoke honorarje, ki si jih ta država stežka privošči. Razvodenel se je tudi sam koncept: ni prvič, ko organizatorjem ni uspelo najbolje zajeti duha časa, na programih se ponavlja preveč starih vsebin oziroma zgodb, ki ne inspirirajo več, gostov, ki ne zmorejo ponuditi dobrih razlag. Obenem je pogrešati prenekatero temo, ključno za regijo, Evropo in svet. Lahko bi se vprašali, ali je snovalcem programa zmanjkalo idej.

Kritike ni mogoče usmeriti samo nanje. Blagovna znamka BSF je povezana z gostiteljico, konference te vrste odražajo reputacijo držav, ki jih organizirajo, povezane so z ugledom in prepoznavnostjo njene politike v mednarodnem okolju. Slovenijo pozna Evropa predvsem po sporu s Hrvaško in njene politične predstavnike po cukanju za rokav zaradi arbitraže in terana, malone petnajst let članstva v Evropski uniji tej državi ni prineslo kakega renomeja. Tudi zato blejska konferenca ni boljša, kot je.

Tradicionalno omizje voditeljev ob otvoritvi – s tega odra je v preteklih letih razlagal svet pisan zbor predsednikov, premierov, generalnih sekretarjev mednarodnih organizacij, najvišjih evropskih uradnikov – je bilo letos omejeno na nastop Michela Barniera, glavnega pogajalca evropske komisije za brexit. Ker je imenovani nastopil dva dni pred govorom Jean-Clauda Junckerja o stanju v Uniji, je bilo logično pričakovanje, da bodo njegove razlage bolj tehnične kot politične.


 

Iz prve roke

Kljub vsemu je bilo mogoče iz prve roke slišati premisleke o prihodnosti odnosov med Evropsko unijo in Veliko Britanijo in smeri delovanja sedemindvajseterice vnaprej.

Dogovor je možno doseči v prihodnjih dveh mesecih, je bil v ponedeljek optimističen Barnier, takoj po njegovi izjavi na Bledu je britanski funt poskočil. Po besedah glavnega pogajalca je »realno« in »možno« pričakovati sporazum do začetka novembra, kar pomeni zadosten čas za ratifikaciji v britanskem in evropskem parlamentu. Njegov komentar je zadnji v nizu malce bolj spodbudnih izjav, ki prihajajo z evropske strani, opaziti je nekaj mehčanja stališč o meji z Irsko, tudi blejske razlage so nakazovale to smer.

Mejo na Irskem je sicer označil za najtežjo temo v pogajanjih, vendar je povedal, da iščejo način za »tehnični nadzor zunanje meje, ki bo upošteval britansko suverenost in dedramatiziral kontrolo«. Omenil je še odprto vprašanje zaščite hrane, geografskih indikacij, na tem mestu se je tudi Barnier pošalil, češ, Slovenija to dobro pozna, pripomnil, »saj veste, problem terana«.

Celoten pogajalski proces je označil za težak, kompleksen in edinstven, na koncu naj bi bil dogovor »partnerstvo, ki nima precedensa«, scela je udarec ločitve Britanije velik. To so »slaba pogajanja«, obe strani bosta izgubili, ne obstaja nikakršna dodana vrednost brexita. Odločno je zavrnil tezo o dociranju, kaznovanju, maščevalnosti do države, ki odhaja. Toda »Britanija zapušča Evropsko unijo, ne odhaja Evropa« ... Kot središčnega za EU je izpostavil enotni trg, je edinstven v svetu, zato EU spoštujejo tako ZDA kot Kitajsko, tega ni mogoče načeti, veljati morajo enaka pravila za vse.

Ali smo v najbolj kritičnem obdobju Unije, je ob koncu pogovora zanimalo moderatorja Deutsche Welle Alija Aslana. Barnier je citiral Jeana Monneta. »Nisem ne optimist ne pesimist. Sem samo odločen,« je suho odvrnil pogajalec za brexit, ki je isto popoldne odpotoval
.
Svoje kratke nastope ob otvoritvi sta imela tudi odhajajoči zunanji minister in premier. Karl Erjavec se je ozrl na sedem minulih forumov, ki jih je bil odprl, Miro Cerar je omenil odločitve, ki čakajo Evropo. Edini opolnomočeni predstavnik državnega vrha, predsednik republike Borut Pahor, je svojo kritiko evropske komisije zavil v kontekst širitve EU na Balkan. Predsednik, ki je predvsem véliki komunikator, pa je očitno bolj kot s čim drugim koketiral z domačimi mediji – in se seveda kot glavna vest spet znašel v večernih poročilih.

V množini razprav, ki so se zgoščeno vrstile druga za drugo, potekale hkrati, izpostavljamo nekaj osrednjih.


 

Sreča in tesnoba

Za popoldansko omizje s provokativnim naslovom Stanje sveta so se posedli štirje zelo različni sogovorniki in predstavili geostrateški in makroekonomski pogled. Omenjali so srečo in blaginjo, ki nujno ne sovpadata z ekonomskim razvojem, kljub splošnemu napredku so dobrine v svetu neenakomerno razporejene, bruto domači proizvod ni več optimalni pokazatelj stanja stvari.

Ministrica za srečo in blaginjo Združenih arabskih emiratov Ohood Khalfan Al Roumi, ki velja za eno vplivnejših žensk arabskega sveta, je razlagala, da kazalniki, kakršen je rast BDP, dajejo zelo omejen vpogled in niso povezani z zadovoljstvom ljudi, zato države ustanavljajo ministrstva, kakšno vodi sama. Kaj torej pomeni koncept »dobrega življenja«? V vsakem primeru vključuje več kot materialno dimenzijo.

Če pogledamo ekonomske statistike, je gospodarstvo v dobri formi, pa vendar opažamo pri ljudeh tesnobnost, je začel Christian Ketels, vodilni ekonomist The Boston Consulting Group, ki vodi center za makroekonomsko analizo na Švedskem, ukvarja se z vplivom strukturnih sprememb v globalni ekonomiji. »Nekje v ozadju ostaja spomin na ekonomsko krizo. Obstaja tudi nova skrb, namreč tehnologija; ljudi skrbi, kakšne učinke bo imela na službe in na trge dela.« Našteval je skrb zbujajoče trende: politično negotovost, trgovinske vojne, podjetja, ki ne investirajo, tesnobne družbe, spraševanje o tem, kako delujejo demokracije, vse večje razlike znotraj držav in družb; z naštetim in splošnim nezadovoljstvom je povezal tudi razloge za brexit. Bruto domači produkt skratka ni najboljši indikator, je povzel ekonomist, opozoril je na ustvarjanje gospodarske rasti, ki pa se ne odrazi pri vseh. Ob tem, kako definirati optimalno ekonomsko politiko, je »treba redefinirati način, kako razumemo gospodarski uspeh«.

Evropska komisarka za transport Violeta Bulc je globalne razmere in evropsko politiko pojasnjevala prek svojega resorja, pomena trajnostnega razvoja na primeru razvoja prometa; kot glavne vidike je poudarila digitalizacijo, razogličenje, inovacije in investicije.

Neučinkovito upravljanje z viri kot enega največjih problemov sodobne družbe je, podobno, izpostavil Finec Alf Rehn, eden vodilnih mislecev s področja inovacij, profesor na danski univerzi. Med rešitvami je omenil spremembo načina vodenja podjetij, zaposlene, ki bodo enakopravneje vključeni v odločevalske postopke.
 

Slon v sobi

Kako esencialne so razlike v Evropski uniji, je še pred glasovanjem o Orbánovi Madžarski v evropskem parlamentu v sredo pokazala razprava o tem, kaj sedemindvajseterico povezuje. V skladu z aktualnim stanjem Unije je bilo govora predvsem o strahu, priseljevanju, varnosti. Oziroma kot je pripomnil eden od udeležencev: »Tačas nas povezujejo samo pogajanja o brexitu, enotni trg in strah pred migracijami.«

Deveterica gostov je dala dober vpogled v aktualni razkol: ponudili so različne diagnoze, najočitnejše je bilo razhajanje o razumevanju, kaj je EU. Ali je namreč še unija vrednot in norm ali pa samo povezava interesov. Najglasnejši zagovornik tega zadnjega je bil Konrad Szymanski, državni sekretar za evropske zadeve na poljskem zunanjem ministrstvu.

Evropa stagnira, bremeni jo etnopopulizem, in čeprav še vedno navdihuje zunanji svet, je vprašanje, ali zmore inspirirati navznoter, ali ne postaja samo unija transakcij in trgovanja, je dala iztočnico moderatorka Shada Islam z bruseljskega think tanka Friends of Europe. Provokativno vprašanje, ali Poljska ni zagovornica neke druge smeri, v katero naj gre EU, je naslovila na predstavnika varšavske diplomacije.

Napadalno je zagovarjal tezo, da je Poljska zelo proevropska in da njene vrednote niso drugačne, o aktualnem konfliktu med vzhodom in zahodom je rekel, da ne gre za vrednote, dramatiziranje je po njegovem odveč. »Ne verjamem v dihotomijo med vrednotami in interesi ...« Nasploh pa so »v skupnosti pomembnejši interesi, ni politike brez interesov«, je razlagal Szymanski. Prst je uperil v institucije, enotnost Evropske unije je možna samo, dokler institucije predstavljajo interese vseh.

Tudi britanska diplomatka se je morala otepati z nadležnim vprašanjem, kakšno razmerje z Brusljem hoče Otok. Anna Clunes z vladnega oddelka za izstop iz EU je govorila o novem partnerstvu, »globokem in tesnem, ki je brez precedensa«. Rekla je, da gre odhajajoči članici predvsem za varnostne in ekonomske odnose, zavrnila pa je stališče pogajalca Michela Barniera, izrečeno dan prej, da Britanija spodkopava enotni trg. Združeno kraljestvo bi torej hotelo oboje, izstop in koristi članstva hkrati, je stanje reči povzela povezovalka razprave. Nasmehnila se je: »Zelo zelo posebno razmerje, torej.«
 

Vrednote in interesi

Ne gre samo za evropske vrednote, ampak za norme, primat prava in vladavino prava, ne golo prevzemanje zakonov in legalnosti, je poudaril Tobias Flessenkemper, raziskovalec z nemškega inštituta Cife. Omenil je, da nacionalne države ne smejo igrati osrednje vloge, saj številne problematike, ki so v jedru Unije, presegajo nacionalne meje. Norme so esenca, je komentirala tudi profesorica z newyorške univerze Colette Mazzucelli, spomnila je na »tranzicijo od skupnosti k Uniji« v času maastrichtske pogodbe, tudi takrat je šlo za vrednote.

Norme so ključni vidik, ki povezuje Evropsko unijo, in glavna značilnost zveze Nato, norme so v pomoč državam, ki sprejemajo reforme in se hočejo pridružiti transatlantskima institucijama, je povedal Matthew A. Palmer z ameriškega State Departmenta. Potem ko je državni sekretar za bilateralo in strateške zadeve v romunskem zunanjem ministrstvu George Ciamba govoril o pomenu kontinuirane širitve Unije, je ameriški diplomat pojasnjeval, da je za institucionalne reforme v regiji bistveno sporočilo, da so evropska vrata odprta. Zagotovil je, da transatlantsko sodelovanje na Zahodnem Balkanu ostaja na visoki ravni. Vsaj eno področje med EU in ZDA torej, ki deluje.

Unija se bo verjetno razvijala postopoma in ne s hitrimi koraki, na slednje evropska politika ni pripravljena, je izjavil državni sekretar zunanjega ministrstva Iztok Mirošič. Po njegovih besedah je potrebna predvsem ambicioznejša vloga na globalni ravni, kar vključuje zunanjo politiko, trgovino in migracijska vprašanja. Ponovil je podporo širitvi na Balkan in vendar omenil tudi dilemo širitve v času, ko je integracija šibka.

Ne smemo se preveč ubadati z različnostmi v Evropski uniji, te so stvar veščega upravljanja, je vnovič vehementno zagovarjal svoje stališče poljski predstavnik. In niti nima smisla kriviti Avstrije, Madžarske in Poljske zaradi korekcij priseljenske politike, je rekel Szymanski. »Srednjeevropske članice predstavljajo dodano vrednost sedemindvajseterice, so politično stabilne države, proevropske, njihova različnost je prednost, ne problem.«

Zunanji minister Malte Carmelo Abela je postavil v ospredje varnostne grožnje, ključne za članico, ki je otok v Sredozemlju, enako blizu Afriki kot Evropi. Strah pred migracijami je skupen, toda z migracijami je treba upravljati, pomemben je operativni pristop, ne samo politične razprave.

Omizje se je bolj kot z vizijo ukvarjalo z defenzivo, pomembnih vprašanj, kot so problem revščine, inovativnih politik, in tudi slabega političnega vodenja Unije, ki je morda večji problem od ostalih, ni naslovilo.
 

Mediacija kot igra

V svetu je več in več groženj in kompleksnih izzivov. Kako torej reševati konflikte, ki spodjedajo mednarodni mir in varnost, presegajo državne, narodne, verske meje? V času premika od multilateralizma k unilateralizmu je bolj kot kdaj prej pomembna mediacija, je razpravo začela Helga Maria Schmid, generalna sekretarka Evropske službe za zunanje delovanje (EEAS).
Stvari je precizno tja, kamor spadajo, postavil Amr Musa. Bistveno vprašanje je, kako učinkovito nasloviti kompleksne mednarodne grožnje, je rekel bivši generalni sekretar Arabske lige in dolgoletni egiptovski zunanji minister. »Svet še nikoli ni imel na voljo toliko orodij za preprečevanje konfliktov in mehanizmov za zgodnje odkrivanje ... Zakaj je potem toliko težav?« »Mediacija ni to, kar pomeni.« Povedal je, da se je pojem mediacije spremenil v nekaj drugega, v upravljanje kriz; mediacija se je spremenila v diplomatsko igro. Namesto tega je potreben pošten posrednik, brez nevtralne drže ni mogoče doseči uravnoteženega dogovora, in zato je Bližnji vzhod popoln kaos.

Na to se je navezala Basma Kodmani, akademičarka, aktivistka, ena od ustanoviteljic demokratične sirske opozicije. Rusija v Siriji ni poštena posrednica, odkrito se je postavila na stran režima in skuša »reševati« situacijo s pritiski na civiliste, ti so prva žrtev – bombardirani, izstradani, demoralizirani. »Takšne 'rešitve' so prinesle samo nove razseljene osebe.« »Že sedem let ne vidimo, da ne obstaja nikakršna politična rešitev za to, da bi se prebivalstvo lahko vrnilo domov,« je komentirala članica sirske pogajalske komisije, ki hodi na pogajanja v Ženevo, kjer pa ni političnega partnerja za dialog. Gledamo samo vojaško reševanje na terenu.

Kaj bi bilo temeljno priporočilo za naslovitev tenzij na Balkanu? Kakšen okvir za reševanje potrebujemo? Moderatorka je vprašanje namenila Samuelu Žbogarju, zdajšnjemu predstavniku delegacije EU v Makedoniji, pred tem na Kosovu, še prej zunanjemu ministru.

Imenovani je razmere v prostoru nekdanje Jugoslavije označil za »zamrznjeni mir«. Kljub več uspešnim mediacijam se pojavljajo nove in nove napetosti, izbruhnejo v eni državi, vplivajo na dogajanje v drugi. »Zdaj bi morali regijo obravnavati skupaj, pogledati na Balkan kot na eno regijo. Treba je položiti vse teme na mizo.«