Zadnje besede z zadnje strani

Seznam se bere kot pomemben del kazala v nenapisani knjigi Kdo je kdo v slovenski umetnosti: Kristina Brenkova, Tone Pavček, Dane Zajc, Janko Moder, Taras Kermauner, Vladimir Kavčič, Matjaž Klopčič, Jane Kavčič, Franci Slak, Vladimir Pogačnik, Janez Švajncer, Tomaž Šalamun, Žarko Petan, Jaša Zlobec, Lojze Kovačič, Ivan Minatti, Jože Toporišič, Cvetko Zagorski. Ivan Volarič - Feo … Včasih se je podpisal s kratico, P. K. Včasih z imenom in priimkom. V naslovu ali uvodu je pisalo: »Umrl je …« Petrovi zapisi ob smrtih najvidnejših slovenskih umetnikov so bili včasih kratki, drugič daljši, odvisno pač, kolikšen pomen je uredništvo pripisalo pokojniku in koliko prostora je bilo v časopisu. A rdeča nit je bila vedno in povsod jasna. Petrove besede so bile tehtne, skrbno premišljene, jasne, tople. Pisal je o ljudeh, ki so uvrščeni v panteon nacionalne umetnosti. A pisal je tudi o pozabljenih avtorjih, ki bi si kanonizacijo sicer zaslužili, a so ostali na robu. Imel je svoje kriterije. Bolj pravične od tistih, ki so umetnike razvrščali na one, ki si panteon zaslužijo, in druge, ki naj ostanejo na robu. Četudi je smrt dogodek, ki zadene v središče čustvenega sveta, ni bil nikdar patetičen.

Peter Kolšek je bil zadnje desetletje – med vsemi drugimi rečmi, ki jih je počel – redni član okteta, ki kolobari na zadnji strani Sobotne priloge. Pisal je o vsem, razen o rečeh, na katere se ni spoznal. Teme pisanj si je določal sam. Tudi če ni vedel, o čem pišejo kolegice in kolegi, je z novinarsko intuicijo vsakič znova uganil, kaj je tisto, kar smo ostali spregledali, a je vseeno pomembno za teden, mesec, kaj zahteva duh časa. Petrove besede, zapisane na zadnji strani, so zapečatile prilogo. Časopisu je dal težo, zadnjo poanto. Ko smo marca napovedali vsebino njegove kolumne, novinarska kolegica iz nekega drugega medija ni mogla potrpeti do sobotnega jutra. V rotečem pismu je prosila, ali lahko Petrovo besedilo dobi po elektronski pošti. Isti trenutek.

Peter Kolšek je bil človek več svetov. Nekaj profesorskega je bilo v njem. Reči, ki jih je govoril, si je bilo vredno zapomniti. In v resnici je bila njegova prva služba pedagoška. Pred prestopom v časopisne vrste je učil viške in šentviške gimnazijce. Bil je kritik. Kaj je vredno prebrati? Kaj si je vredno ogledati? Imel je stališče. In ni okleval, ko je bilo treba stališče deliti z javnostjo. Peter Kolšek je bil avtor z integriteto. Osebnost, ki ji med branjem zaupamo. Zaupanje si je, med drugim, priboril tudi z obrambo svobode tiska. In javnim angažmajem v letih, ko je bilo to še tvegano početje.



Peter je bil urednik. Urednik kulture in Književnih listov. Tudi pesnik. Da je konservativec, se je šalil na svoj račun, ko je beseda nanesla na analogno in digitalno vesolje. Svoje veselje je našel v analognem svetu. Kar nekoliko užaljen je bil, ko smo ga opomnili, da je na vrsti za kolumno. Sam je zelo natančno vedel, kdaj bo na vrsti. Enkrat samkrat se je vnaprej opravičil, da bo z besedilom zamujal. »Baše me čas,« je zapisal januarja letos. »Vsak dan nekaj ur prebijem na antibiotični terapiji.« Nekaj dni pred tem sva skupaj sedela na slovesnosti ob 60. obletnici Dela. Uredništvo mu je takrat podelilo nagrado za življenjski prispevek. Zelo težko je hodil. A ko je šel na oder, je hodil vzravnano. Dostojanstvo iz njegovega pisanja se je prelilo v dostojanstveno držo na odru – čeprav je bilo to za Petra fizično izjemno naporno. Upor je bil v tisti vzravnani drži. Ne le upor proti zahrbtnosti bolezni.

Pripombe, kje ga lomimo, so bile vljudne, kolegialne. Kričave opazke in nergaško dretje z lahkoto preslišiš. Petrovih kultiviranih, na sobni jakosti izrečenih pripomb se pač ni dalo preslišati. Tudi zato so imele njegove pohvale posebno težo. Ni kritiziral na pamet. Ni hvalil na pamet. Zato je bil moralna avtoriteta. »... v času splošnega krvavenja,« je zapisal v zadnji kolumni, »je težko biti človek, malokdo je pripravljen tako na zločin kot na žrtvovanje.« Pisal je o zgodovini, razumevanju preteklosti, prelivanju krvi. Krvodajalstvu, kot je zapisal. »Tisti, ki smo imeli srečo, da smo ušli vlogi krvodajalcev, bomo za sedanjost in prihodnost storili največ, če ne bomo pisali dram, ki takšne vloge zahtevajo.«

Pisal je nekrologe. Ker se je od ljudi treba dostojno posloviti. Nekoč zdavnaj, ko je bil še profesor, je podpisal peticijo proti smrtni kazni. Ker je ubijanje nedopustno. Pisal je o imperativu sveta brez vojne. Ter o tisočerih drugih rečeh je pisal; kdo bi jih znal našteti.

Petindvajsetega maja bi moral biti spet na vrsti za kolumno. Ne bo ga na zadnji strani. Kot državljan se je politično formatiral maja. Maja 1971 je kot bruc sodeloval pri zasedbi filozofske fakultete in pohodu z Aškerčeve proti Šubičevi.
Prvega maja je časopis, za katerega je delal, obstajal 60 let.

Odšel je prejšnji petek zvečer, 3. maja, ko je bila Sobotna priloga že natisnjena. 17. maja bi bil star 68 let.