Vrednost narave lahko prepreči črpanje nafte

Okoljevarstvena gibanja so našla skupne interese z domorodnimi ljudstvi, ki pogosto plačajo ceno. Sociolog Mark C. J. Stoddart, ki je sodeloval na prvi konferenci o politični ekologiji v Sloveniji, organiziral jo je Focus, opozarja, da je treba na projekte pogledati interdisciplinarno, sicer bomo ustvarjali vedno nove neenakosti.

Vrhovno sodišče v Kanadi je ravno ustavilo projekt naftovoda med polji katranskega peska pri Edmontonu in pristaniščem v Vancouvru, ki bi tekel prek več območij prvotnih prebivalcev.

Tako je, zdaj mora projekt znova skozi postopek pridobivanja soglasij. To sicer ne pomeni, da je že mrtev, je pa ustavljen.

Kako na to gledate kot sociolog? Del domorodnih ljudstev se bori proti naftovodu, del za, ker so jim obljubili delovna mesta. Večkrat pa je bilo slišati očitek, da Kanada, podobno kot ZDA in še katera država, potiska vso umazano industrijo na območja domorodnih ljudstev. Kako to ustaviti?

V Kanadi je razprava o spravi med prvotnimi prebivalci in belimi naseljenci zelo živahna. Dodatno se je razplamtela pri projektih naftovodov. Taki projekti niso usklajeni z zavezami kanadske vlade za spravo. To se je ujelo z očitki okoljevarstvenikov, da so projekti naftovodov in polja katranskih peskov v nasprotju s kanadskimi podnebnimi zavezami. Tako smo dobili zanimivo poenotenje okoljevarstvenih interesov in interesov domorodnih ljudstev. Vse lepe besede, s katerimi je nastopila vlada Justina Trudeauja o podnebnih spremembah in spravi z domorodnimi ljudstvi, so se izkazale za neresnične, saj nas z dejanskimi projekti postavljajo v odvisen položaj od fosilnih goriv in niso v skladu z zavezami o spravi.

Kanadčani razumejo in podpirajo težnje domorodnih ljudstev?

Kanada je tako regionalizirana država, da je to težko reči. V Britanski Kolumbiji je javno mnenje naklonjeno interesom domorodnih ljudstev, podpira tudi okoljevarstvene in domorodne protestnike. V Alberti imajo bolj dejavno vlado, ki pa mora ščititi interese naftnega sektorja in tudi naftovode. V moji provinci, Labradorju, smo tudi precej odvisni od naftne industrije zaradi projektov črpališč v morju, večina podpira tudi naftovode. Pri nas je največja težava sicer projekt velike hidroelektrarne, ki tudi povzroča tveganja za domorodna ljudstva, saj jim grozijo poplave. Vendar je to projekt, ki je bil predstavljen kot del podnebnih rešitev, torej povsem drugačen projekt, ki pa povzroča podobne skrbi kot naftovod, oba prenašata tveganja na domorodna ljudstva. Obnovljivi viri energije niso nujno socialno pravični ali družbeno trajnostni. Nobene nedolžne energije ni.

Mogoče sončna energija.

Mogoče, a za proizvodnjo sončnih elektrarn tudi rudarijo. Pri tem je pomembno, na koga se prenašajo tveganja zaradi te proizvodnje. Sončna energija je boljša kot nafta ali katranski peski, ni pa povsem nedolžna. Vse tehnologije imajo določeno družbeno ceno, zato moramo biti tudi pri prehodu s fosilne na čisto energijo zelo pozorni na družbene nepravičnosti.

Kako to spraviti v nacionalne pogovore in strategije?

Kanadska družbena gibanja so v dilemi. Po desetih letih vlade Stephena Harperja, ki je bil sovražen do družbenih gibanj in domorodnih ljudstev, še pred Trumpom je tudi zapiral okoljske agencije in prepovedoval javno nastopanje, je Trudeau vzbudil veliko optimizma. Prepričani smo bili, da se vračamo v normalno družbo, večkulturno Kanado, ki je tudi okoljsko odgovorna. Tudi sam sem bil zelo optimističen. Zdaj družbena gibanja ugotavljajo, da lepe besede ne pomenijo nujno tudi lepih dejanj, zlasti ne v energetiki. Trudeau dobro dela pri enakopravnosti vseh spolov in istospolnih partnerstev, tega mu ne bi rad vzel, pri okoljski odgovornosti pa ni tako. Družbena gibanja to neskladje med besedami in dejanji razumejo kot neizpolnitev obljub in lahko začenjajo razpravo o tem.

Korporacije se po drugi strani trudijo to neskladje zapolniti s svojimi argumenti. V primeru naftovoda tako pravijo, da je to okolju prijaznejši transport kot prevoz s cisternami.

Ne povedo pa, da bo za tak transport treba zagotoviti še nova polja katranskih peskov in da nas bo ta naftovod postavil v odvisen položaj od fosilnih goriv za več desetletij, Kanado pa usmeril v ekonomijo fosilnih goriv. Naftovod je morda res varnejši od tovornjakov, a ta argument povsem zgreši bistvo, saj nas tak projekt zaveže k izkoriščanju polj katranskega peska. Ravno zato je politična ekologija tako pomembna, vprašanja pogosto ukradejo ekonomisti in inženirji ter jih umestijo v svoj okvir razmišljanja. Pri tem izgubimo dejstvo, da so te kompleksne stvari tudi družbeno, politično in kulturno vprašanje. Analize in rešitve morajo biti interdisciplinarne, vključevati morajo sociologijo in politično znanost, enako kot ekonomiste in inženirje. Podnebni znanstveniki vedo, kaj se dogaja in kaj prihaja, težave pa imajo s politično znanostjo in sociologijo podnebnih sprememb, kar je verjetno največja ovira pri ugotavljanju, kaj je rešitev. To je pomen interdisciplinarnih pristopov, kot je politična ekologija – ugotovitev, kdo plača ceno odločitev in kako pristopiti k odpravi škode.

Če ima škodo kdo drug, nas v glavnem ne zanima. Ni tako?

Pogosto je res tako. Družbena gibanja pa lahko to naredijo vidno. Kdo bo plačal stroške potratnega načina življenja s fosilnimi gorivi, kdo bo plačal ceno razogljičenja, če tega ne opravimo previdno in z razmislekom? Ne moremo biti brezogljična družba, če smo ceno za to preložili na iste marginalizirane skupnosti. Če se bomo razogljičili zgolj po modelu ekonomistov in inženirjev, tvegamo, da bomo povzročili vrsto podobnih neenakosti, kot jih povzroča naftna industrija.

Bi bilo smiselno naravi postaviti ceno?

Ne vem, več je argumentov za in proti, eden pravi, da če nekaj nima cene, ni cenjeno. S tem mnenjem imam veliko etičnih težav. Ne, menim, da to ni dobra ideja, ne verjamem, da je rešitev monetarizacija celega planeta.

Del sveta gre v to, mesta postavljajo ceno drevesom, del sveta pa kaže, kaj ima, in to turistično trži. Narava ima tudi v tem primeru določeno vrednost.

Nameraval sem vključiti turizem. V moji raziskavi o razvoju naftne industrije in naravnega turizma od Kanade do Norveške je nekaj zelo jasno vidno. Kjer se razvije naravni turizem, kjer so izviri, jezera, reke, pohodniške poti in drugo, ljudje to uporabijo za argument, da ne dovolijo črpanja nafte. V Kanadi ni veliko konfliktov zaradi načrtov za črpanje nafte, ko se pojavijo, pa se vedno zato, ker bi taki projekti uničili naravno območje in turizem. To je med drugim povezano tudi z zdravimi populacijami kitov in vodnih ptic. Meni ljub primer pa je Islandija, kjer so izvrtali nekaj raziskovalnih vrtin, potrdili zaloge nafte, zdaj pa bodo premislili, ali to nafto sploh začeti črpati, saj imajo razcvet naravnega turizma in ne bi želeli postati naftna država. To se ne sklada z divjino in videzom zelene države. Zato lahko potrdim, da naravni turizem lahko prepreči nove projekte črpanja nafte oziroma da ima narava vrednost, ki mobilizira ljudi.

Zeleno okolje in čist zrak sta tudi osnova za višjo kakovost bivanja domačinov.

Za turizem je to zelo pomembno, turistična območja morajo biti prijetna za bivanje. Seveda pa je to treba načrtovati. Nekatera mesta in države so bili še preveč uspešni pri privabljanju turistov, zato zdaj razmišljajo o omejitvah obiska. Tudi naravni parki nimajo infrastrukture, ki bi lahko prenesla množice ljudi. Ne moreš delati le promocije in trženja, rešitve za zmanjšanje obiska pa iskati šele po tem, ko že imaš težave.

Večje povpraševanje načeloma prinaša višje cene. Pristne narave imamo čedalje manj, torej ji cena narašča.

Ne moremo zavarovati le narave, ki je namenjena turistom. Ne strinjam se s tem, da bi ohranjali naravo zgolj za ekoturistična doživetja.

Kje je sociologija zdaj? Šli smo skozi industrijsko revolucijo, zdaj je na vrsti digitalizacija.

Debata je zanimiva. Sociologija je otrok industrijske revolucije, razložila je industrializacijo v Severni Ameriki in zahodni Evropi. Za okoljsko sociologijo pa so se začeli zanimati v 70. letih prejšnjega stoletja v ZDA in Evropi. Sociologija lahko zgladi konflikte, spravi različne ljudi in stroke za isto mizo. Sociologi naj bi bili dobri v povezovanju ljudi. V 21. stoletju pa moramo tako vsi delati bolj interdisciplinarno. Zanimivo je, kako naravoslovje potrebuje sociologijo, da razloži stvari bolj celostno. Biologi in inženirji zdaj res že razumejo, zakaj potrebujemo družboslovce.

Varovanje okolja še ni visoko na seznamu pomembnosti v mnogih državah. Eden od pokazateljev je tudi odstop francoskega ministra za okolje, ki ni mogel narediti vsega, kar bi bilo treba. Kam gremo?

Ne vem. Moramo vztrajati pri pogovoru, družbena gibanja so pomembna. Imam srečo, da delam v ustanovi, ki podpira javno udejstvovanje. Lahko smo del gibanj, sodelujemo v protestih, največ, kar lahko naredimo, pa je to, da prenesemo znanje in raziskovalno delo v debate. To lahko tematiko potisne bliže odločevalcem. Moj najljubši primer je projekt polja za hidravlično lomljenje skrilavcev blizu parka, ki je pod zaščito Unesca. Moje poročilo o turizmu v provinci, ki je temeljilo na prejšnjem raziskovalnem projektu, je bilo dodano dokumentaciji za postopek presoje, ali naj gre ta projekt naprej ali ne. V zaključnem poročilu, ki je uveljavilo moratorij za tak projekt, je bilo moje poročilo citirano. Tako sem opravil veliko bolj koristno delo, kot če bi se pridružil protestnikom.

Kako se družbena gibanja prilagajajo novim razmeram?

Gibanja, ki so zdaj najbolj perspektivna, združujejo lokalno in nacionalno problematiko s svetovnimi izzivi ali raznorodne skupine, denimo okoljevarstvenike in domorodna ljudstva. Združenih gibanj, mostov med sektorji, ki bodo tudi celoviteje pojasnila, kaj se dogaja v družbi, bo čedalje več. Imamo pa tudi že dobro razvita okoljevarstvena gibanja. Norveška ima najbolj okolju prijazno naftno industrijo, zraven pa močno družbeno gibanje, ki jo sili v dodatne izboljšave. Vedno bomo potrebovali ljudi, ki potiskajo debato naprej. Pogovarjal sem se z okoljevarstveniki in menijo, da je Norveška postala bogata zaradi nafte in da je zdaj lahko prva, ki bo pustila del zalog pod morjem. To se oprijema tudi politike, ki se že nagiba k odločitvi, da Norveški ni treba odpirati novih črpališč v Arktiki.