V nadaljevanju preberite:

Nenavadne fantastične zgodbe so bile takrat v zraku. Oscar Wilde, ki mu je Stoker speljal dekle Florence Balcombe, je ravno napisal Sliko Doriana Graya. Grozljivka Doktor Jekyll in gospod Hyde Roberta Louisa Stevensona je bila uspešnica, Stokerju je bila tako všeč, da je roman dramatiziral. Potem se je odločil, da bo tudi on napisal grozljivko. Zaprl se je v knjižnico in začel preučevati stare zaprašene tekste o nenavadnih bitjih, ki naj bi živela v oddaljenih vasicah za Karpati. Bral je zgodovinske knjige o vlaškem knezu Vladu Tepešu, ki se je boril s Turki in so mu rekli tudi Drakula, kar v romunščini pomeni zmaj in tudi hudič. Ta knez je slovel po krutosti – na tisoče turških ujetnikov je dal natakniti na kole in iz teh visečih trupel ustvaril krvavi gozd, ki je prestrašil celo otomanske bojevnike. Nekoč je vse berače v svojem kraljestvu povabil na večerjo in potem hišo, v kateri je bila gostija, zažgal. Pomoril je prebivalce in živali v mnogih vaseh in dal je požgati gozdove, da bi turško vojsko pričakala pusta zemlja brez hrane.

Romunija oziroma Transilvanija se je Stokerju zdela ravno prav vraževerna, barbarska in nadnaravna dežela za njegov roman. »To je ena izmed najmanj znanih in najbolj divjih evropskih pokrajin,« ugotovi Jonathan Harker, junak njegovega novega romana, ko potuje h grofu Drakuli. Stoker je preučeval vraževerja iz teh krajev, recimo to, da so verjeli, da ubiti pajka prinaša nesrečo, krastačo pa, ki zaide v hlev, so morali krvavo potolči s kamnom. Nad vsako hišo je morala biti obešena lobanja živali, ki je odganjala zle duhove. Predvsem pa so ga navdušile zgodbe o vampirjih in volkodlakih, v katere niso verjeli le v Romuniji, temveč tudi v Srbiji, Bolgariji, Grčiji …