V nadaljevanju preberite:

Ko sem brala knjigo, se mi je zdelo zanimivo, kako zelo so se v sanjah različnih ljudi ponavljale iste podobe in teme, na primer to, da niti misliti več ne smeš, ker nacisti vidijo v tvojo glavo, javna ponižanja ali kaznovanja za najmanjša dejanja. Nadzor, propaganda, vdor v zasebnost. Ni bilo res to, kar je dejal eden od nacističnih politikov, češ da je edina oseba v Nemčiji, ki lahko živi zasebno življenje, tista, ki spi. Sistem se je prikradel tudi v sanje in v kri, kot virus. Veliko ljudi ji je povedalo – sanjal sem, da je prepovedano sanjati, a sem vseeno sanjal.

Neki tovarnar je sanjal, da je Goebbels obiskal njegovo proizvodnjo, vsi njegovi zaposleni so ga pozdravili z nacističnim pozdravom – dvignjeno roko, le on je ni mogel dvigniti, saj je bila težka pet ton, dvigovala se je čisto počasi, centimeter po centimeter, in pot mu je lil iz obraza. Trajalo je neskončno dolgo. Potem pa je Goebbels prišel do njega in mu rekel, da ne želi njegovega pozdrava. Tovarnar se je počutil osramočenega in nobeden od njegovih delavcev ga ni pogledal. Charlotte Beradt pravi, da te sanje pričajo o tem, kako je totalitarni sistem odtujil enega človeka od drugega, solidarnost in tovarištvo sta bila zatrta, kako je tovarnar doživel svojo tovarno kot nekaj, kar mu ne pripada več, pripada nečemu, kar je večje od njega, zato je povsem izgubil individualnost.

Beradtova sanje iz tistega časa imenuje »nočni dnevniki«, zgodile so se neodvisno od posameznikove zavesti in narekovala jih je diktatura.

Neka ženska je sanjala, kako je sedela v loži v velikanski operi, polni slavnostno oblečenih gledalcev. Gledali so Čarobno piščal. Ko so na odru zapeli verz, »on je bil hudič«, so jo obkrožili policisti, saj je »stroj« zaznal, da je v trenutku, ko je zazvenela beseda hudič, pomislila na Hitlerja. Videli so ji v glavo. Ko so jo aretirali, je proseče gledala gledalce, da bi ji kdo pomagal, a vsi so bili brez izraza na obrazu in so gledali stran, tako se jim je gnusila. Moški, ki je sedel poleg nje, jo je pljunil.