V nadaljevanju preberite:

Ko sva se z Danielom Liebermanom slišala prek zooma, sva oba sedela. On v kabinetu harvardske univerze, jaz v domačem delovnem kotičku. Intervju sem pisal leže in sede, urednik in lektorica sta ga najbrž brala zgolj sede in tudi vi ga verjetno berete v sedečem položaju.

Lieberman nasploh veliko sedi, saj veliko piše. Je eden najbolj znanih antropologov na svetu. »Zelo dobro se zavedam privilegija, ki ga imam, še bolj pa obveznosti, ki pridejo z njim,« pravi. Doslej je objavil že več kot sto člankov v pomembnih znanstvenih revijah, kot sta Nature in Science, ter napisal več knjig, v katerih človeško telo in njegovo delovanje raziskuje z evolucijskega vidika; izhaja iz trditve, da skoraj nič v biologiji nima smisla, če ob tem ne upoštevamo tudi silnic evolucije. Doslej smo v slovenščini lahko brali Zgodbo človeškega telesa (UMco), od letošnjega oktobra pa še Naravno gibanje, ki je v prevodu Sama Kuščerja izšla pri isti založbi.

Lieberman tudi veliko teče. Ko je zabredel v krizo srednjih let, »ni pustil žene ali si kupil športnega avtomobila, temveč je začel trenirati za maraton«. Tekel je že prej, predvsem po zaslugi mame, ki je bila med pionirkami teka v ZDA. Toda tekaški navdušenci ga ne poznajo kot maratonca (njegov osebni rekord je spoštovanja vrednih, a vsekakor ne izjemnih 3;24), temveč kot znanstvenika, ki je objavil članek o tem, kako smo rojeni za tek. Deloma zaradi istoimenskega Springsteenovega komada, deloma zaradi tekaškega vala, ki je v preteklih desetletjih preplavil vso zahodno družbo, je fraza rojeni za tek postala mantra. Mit, ki je prerasel in zakril osnovno sporočilo.