Rarog na vrvici

Parižani so se verjetno kmalu navadili na muhastega, ekscentričnega someščana, ko se je na sprehajališčih ob Seni začel pojavljati z velikim rarogom na vrvici. Cilinder, paličica, v usnjenih rokavicah in – rarog, skoraj poldrugi meter velika mrcina. In seveda je treba še dostaviti: Charles Baudelaire, eden največjih francoskih pesnikov.

Pri nas nikoli nismo premogli znanih osebnosti, ki bi znale tako »izzivati vse napudrano okoli«, morda Cankarja in Prešerna, če sta ulovila svoj trenutek. Pa seveda Ivana Krambergerja, človeka iz Negove. Zato nam je ta teden padel v oči Janez Janša na svojem običajnem sprehodu do sodne palače, toda nekoliko zgodaj, kar bi moralo sicer že samo po sebi dvigniti iz postelje analitike vseh vrst.

Tudi Janševega psa nismo ugledali naokoli, seveda če ga sploh ima, kajti to bi bilo spet nenavadno. In nikjer niti raroga ali kake druge pošasti. Janša sam proti sodišču. Kar zaskrbelo nas je, da ga ne bodo morda pogoltnila Kafkova velika vrata postave, od koder menda ni vrnitve. Po navadi je bilo videti vse drugače: za velikim vodjo so s transparenti in z zastavami marširali najbolj pogumni s škatlami pasterizirane in homogenizirane najčistejše ljudske volje – referendumske pobude, zakonodajne iniciative itd.

Vsakokrat smo bili lahko prepričani, da se v tistih škatlah skriva najboljše od najboljšega in da lahko tako domovina že vnaprej razglasi prihodnjo pomlad. Kaj torej Janez Janša sam pred mrakobnim ljubljanskim sodiščem (prisotnosti odvetnika Matoza ne kaže šteti)? Ja, šel je tožit vse vpletene tožilce, ki so ga zašili za 176 dni zapora, potem pa ga je vseh krivd in grdobij za vse večne čase odvezalo slavno ustavno sodišče. Če se spomnite, je šlo za tisto kaznivo dejanje v neznanem času in v neznanem osončju.

Janša ni ravno skromen in za preživete bolečine v zaporu zahteva 900 tisoč evrov plus kapučin. Ne bomo se spuščali v globine našega prava, toda vsaj kdo bi se smel zdrzniti, da se vseskozi vodilni politik opozicije in dvakrat predsednik vlade znajde prav pri vsaki raboti, zlasti če gre za orožje, pa tudi drugi manjši in večji posli mu ne smrdijo. Torej Janša, ki menda družinski proračun rešuje z literarnim ustvarjanjem, vsepovsod in vsenaokoli, le še zlate gazele ni dobil?

Pravzaprav pa je še bolj presenetljivo, da gospod, vsaj doslej, s tožbo tožilske falange še ni izzval omembe vrednega medijskega odmeva. Namreč: v fokusu nima le posameznih sodnikov, ampak de facto pravosodje v celoti. Če bo boj izgubil, mu bo vendarle ostalo neko zadoščenje nedorečenosti v njegovih vzponih in padcih, pa zaigran kisli nasmeh, zlasti v zvezi s Patrio; če bo zmagal, bo najbolje, da vsi spakirate kovčke in odrinete živet kam drugam. Je potemtakem možno kakorkoli vzporejati Baudelaira in Janšo? Seveda je, zakaj pa ne? No, na isti pranger ju že ni mogoče privezati; Baudelaire je vsaj toliko »teatralen« tip, kot je Janša »zagoneten«, oba pa sta precej bolj introvertirana (in premišljena), kot bi se mislilo. Francoz se načrtno samopromovira kot cirkuški objekt, Janša pa se vseskozi opravičuje, ker da se mora z drugimi kobacati po sceni. Kajti njegovi cilji so vseskozi višji.

Predsednik SDS je potemtakem pravzaprav introvertiran voditelj, ki je že na začetku znal zbrati in očarati članstvo. Pred volitvami je to videti, kot da so parlamentarni prostori do vrha napolnjeni z rumenkasto, umazano vodo, približno takšno, kot velja v Benetkah za »boljšo«. V tej žlobudri se paglavci podijo proti petim, šestim stebrom, ki jih vidijo v sončni svetlobi, tam pa slutijo svoje bivše ali prihodnje šefe, ki jim bodo dali službe. Janšo boste le stežka ugledali v tej godlji.

Za Janšo, tega mojstra sprenevedanja, ki za svoje prvo mesto na medijskih lestvicah ne potrebuje niti družbe Francozovega raroga niti ni dobro z njim češenj zobati, pravijo, da je hudo zamerljiv, tudi maščevalen. V njegovem naskoku na sodno palačo v Ljubljani so pravzaprav vsi elementi njegove nekdanje uspešnosti in zdaj malodane že travmatskega iskanja samega sebe, ko je začelo pobirati tudi snope zadnjih novokomponiranih generacij. Janševa bomba v ničvredno tožilstvo je tako neke vrste bomba »čez hrbet«, ki ne bo nikomur v korist, fant, bog mu požegnaj, pa naj pač spet pritegne pozornost. In Sena in Ljubljanica bosta tekli dalje.