Pomisleki: Kako napisati življenje?

Leta 1996 je Pulitzerjevo nagrado dobil Jack Miles, nekdanji jezuit, teolog in kolumnist Washington Posta in New York Timesa, za knjigo z ambicioznim naslovom Bog: biografija. Kakšna je življenjska zgodba Boga? Je bil Bog kdaj otrok? Kakšna »osebnost« je?

Pisatelj se je knjige lotil kot vsak biograf: šel je k izviru, k Svetemu pismu, seciral je Staro zavezo, stavek po stavek, in sestavil zgodbo o tem, kdo je tisti, ki si je izmislil svet. Boga opiše kot bojevnika, ki največjo bitko vodi sam s seboj. Ni se ga lotil z religiozne plati, drzno ga je analiziral, kot da gre za literarnega junaka, in opisal vse njegove notranje konflikte; nekoga, ki je hkrati uničevalec in kreativnež, moder in maščevalen, nečimrn in skromen, brezsrčen in skrben, tako zelo močen, a včasih povsem nemočen in poln dilem.

Ko beremo knjigo, je jasno, da je Bog moški in da je človeka ustvaril po svoji podobi. Včasih je zelo podoben Hamletu, najbolj zapletenemu junaku iz literarne zgodovine. Kot je zapisal eden izmed kritikov, je po tej knjigi na novo odkril Sveto pismo in se čudil. Dobre biografije lahko govorijo o komur koli.



Ameriška pisateljica Gertrude Stein je sanjarila o tem, da bo napisala biografijo o vseh ljudeh, ki so kadar koli živeli in ki bodo živeli. Tako je nastala čudna, smešna in zapletena knjiga Everybody's Autobiography, meditacija o slavi, identiteti in predvsem o Gertrudi Stein, ki se ima za genialko. Steinova je že prej napisala avtobiografijo o svoji ljubici Alice B. Toklas, v kateri piše o Picassu, Matissu in vseh umetnikih, ki so hodili v njen slavni salon na 27 Rue de Fleurus v Parizu, in na koncu knjige prizna, da njena Alice nima časa napisati svoje avtobiografije, zato jo je kar ona namesto nje. Dobre biografije lahko govorijo o vseh ljudeh.
Biografije imajo svojo moč. Recimo, paradoksalno je, da je človeka, ki rad prizna, da v življenju ni prebral nobene knjige, ustvarila prav knjiga. Leta 1987 je izšla avtobiografija Donalda Trumpa z naslovom Umetnost posla, ki jo je napisal pisatelj v senci oziroma ghostwriter, novinar Tony Schwartz, in ga prikazal kot zvitega poslovneža, čeprav je bil takrat še bodoči predsednik zaradi nekaj nespametnih poslovnih odločitev na robu bankrota. Knjiga je takoj, ko je prišla v knjigarne, postala uspešnica, kar 48 tednov je bila na vrhu lestvice najbolj branih knjig v New York Timesu.

Schwartz je iz nadutega, v poslu ne prav spretnega in nesimpatičnega moža ustvaril zvezdo, saj ga je prikazoval kot zvitega lisjaka, nekoga, ki sploh ne more izgubiti, simbol sodobnega poslovneža in vzor biznismenom, ki so, kot je v knjigi učil Trump, začeli verjeti, da so laži in preigravanje najboljši načini za dober posel. Schwartz je bil med ameriško volilno kampanjo velik Trumpov kritik in je priznal, da si je glavni lik v knjigi izmislil. Bi Trump postal predsednik brez te slavne avtobiografije, ki ga je iz anonimneža spremenila v zvezdo?

Veliko Britanijo preplavljajo avtobiografije o slavnih zvezdnikih, ki jih napišejo spretni pisatelji v senci. Mnogokrat so prepričani, da se slavnim manekenkam, pop zvezdnicam in nogometašem ne ljubi prebrati niti knjige, ki govorijo o njih. A tovrstna dela, še zlasti če je v njih kaj žgečkljivih podrobnosti in iskrenih priznanj, gredo za med. Starleta Katie Price, bolj znana kot Jordan, je izdala že več avtobiografij in vse so bile razgrabljene. Morda zato, ker imajo ljudje dovolj svojega dolgočasnega življenja in ljubijo zgodbe o tem, da so slavni ljudje prav tako nesrečni, osamljeni, da radi pijejo in se prepirajo s partnerji, da imajo vse – in vendar tudi oni niso čisto srečni. Biografije so lahko tudi tolažba.

Z zamudo trend dobrih biografij, ki vlečejo bralce, prihaja tudi k nam. Naj omenimo odličen biografski roman Cavazza novinarske kolegice Vesne Milek iz leta 2011. Knjiga je doživela številne ponatise in je še vedno ena najbolj izposojanih v knjižnicah. Prejšnji teden je izšla biografija Milene Zupančič Kot da bi Luna padla na Zemljo. Napisal jo je pisatelj Tadej Golob, ki je tudi avtor knjig o Alenki Bratušek in Goranu Dragiću.

Ne razumem natančno, zakaj je trajalo toliko časa, da se je ta žanr prijel tudi v teh krajih. Je manjkalo dobrih in pogumnih avtorjev? So bili sramežljivi portretiranci? Se nam je, tako kot je veljalo kriminalke, to zdel manj vreden žanr? Tudi iz naših velikih pisateljev in pesnikov, ki so imeli napeto življenje, ne znamo ustvariti berljivih knjig. Morda bo končno čas tudi za to. Že Henry Miller je bil prepričan, da bo v prihodnosti vsa literatura le še biografska.

Biografija je mešanica različnih žanrov, v sebi nosi zgodovino, filozofijo, politiko, fikcijo, psihoanalizo, publicistiko ... Avtorji biografij so kot arheologi; prebijati se morajo čez pisma, dnevnike, izpovedi, dokumente. Prav tako so tudi v vlogi detektiva, spovednika, zaupnika, poslušalca. Predvsem pa morajo biti dobri pisatelji, ki iz vseh teh izpovedi in podatkov ustvarijo človeka. V knjigah iščemo zgodbe o življenju in ne zanima nas toliko, ali gre za spomine ali fikcijo. Bolj ko je zgodba dobro napisana, bolj si predstavljamo, da je neka oseba v njej resnična.

Ko sem nekoč delala intervju z avtorico biografij Rachel Holmes, ki je med drugim napisala življenjsko zgodbo o Marxovi najljubši hčerki Eleanor Marx, sem jo vprašala, zakaj po njenem mnenju v sodobnem svetu tako radi beremo biografije. Povedala mi je, da zato, ker potem morda lažje razumemo lastno življenje, ki ga sicer v vsakdanu dojemamo kot fragmente, saj nanj težko pogledamo s ptičje perspektive. »Bralci imajo radi resnične zgodbe o posameznikih. Velika večina romanov temelji na resničnih dejstvih, le preoblečena so v fikcijo.«



Scenarist in pisatelj Jean-Claude Carrière mi je, ko je pred leti obiskal Slovenijo, tako zanimivo pripovedoval o tem, kako je pisal biografijo o legendarnem Luisu Buñuelu. Knjiga Moj zadnji vzdihljaj danes velja za klasiko v tem žanru. Režiser mu je govoril o tem, kako je prijateljeval z Dalíjem in Lorco, da se ni nikoli odrekal nobenim užitkom, da je ure in ure presedel v krčmi z večno cigareto v ustih, saj je rekel, da bi rad umrl živ. In rekel je tudi: hvala bogu, da sem ateist. Govoril je, kako nore so bile nanj ženske, čeprav ni bil lep, o tem, da ni maral filmskih poljubov, ker so se mu zdeli neprepričljivi, in da je bil zanj seks brez greha kot jajce brez soli.

Spomnim se konca te knjige. Buñuel je bil takrat, ko sta s Carrièrom končevala biografijo, že zelo bolan in je veliko razmišljal o smrti. Kot je povedal, mu je bilo žal, da bo umrl, ker se na svetu še vedno dogaja toliko stvari, in da ima občutek, kot da bo prenehal gledati nadaljevanko nekje na sredini. Zdelo se mu je, da se svet nekoč ni spreminjal s takšno hitrostjo, ljudje niso bili tako radovedni, kaj se bo dogajalo po njihovi smrti.

Buñuel je priznal, da ima samo eno željo: da bi lahko, potem ko bo umrl, vsakih deset let vstal iz groba, šel do najbližjega kioska in kupil nekaj časopisov. Potem bi se ves bled in s časopisi pod roko tiho vrnil na pokopališče in prebral vse o groznih stvareh, ki se dogajajo po svetu. Nato bi za naslednjih deset let spet zaspal, varen in miren v svoji krsti.

Tudi ko biografije pišejo o koncu, govorijo o življenju.