Nato in nato jutri

Dejstvo je, da je znanje o Natu v Sloveniji bodisi zelo preprosto mnenje, ki je predvsem prepričanje, in na drugi strani trumpovsko nepoznavanje washingtonske pogodbe, ki je ena izmed redkih mednarodnih pogodb in jo podpisnice poskušajo spoštovati v njeni celovitosti celo med tako imenovanimi obramboslovnimi in diplomatskimi specialisti.
Večinoma se razpravljavci zadovoljimo s tem, da mislimo, da vemo. Vemo pa, iz ljudske modrosti, da zgolj »misliti pomeni nič vedeti«.

Slovenija je s strokovnimi kadri slabo vpeta v delovanje Nata in njegovih teles, zadovoljuje se z zapolnitvijo mest v stalni misiji, v kateri prevladujejo diplomanti ene družboslovne fakultete dveh ali treh smeri. Vsekakor premalo, da bi že med njimi prišlo do merjenja mnenj in iskanja v tistem trenutku optimalne rešitve. Izbor za nov nabor se vedno obrne v ozkem krogu dveh direktoratov in enega generalštaba. Ob vsem tem manjka domače miselno telo, ki bi se nenehno spraševalo o vlogi tako Nata kot skupne varnostne in obrambne politike EU kakor tudi o obliki in vsebini nacionalnega varnostno-obrambnega sistema.

Obstaja še tretja in velika vrzel: praviloma politikov, ki pridejo do ministrskega ali premierskega položaja, razen ene same in redke izjeme, ne Nato in ne EU, še manj pa nacionalna obramba, ne zanimajo kaj dosti med trajanjem njihovega mandata. Tudi univerzitetni profesorji obramboslovja so pustili nedokončane projekte, ker so se lotili dela prehitro, ob napačnem času ali s slabo sestavljeno skupino pripravljavcev. To so človeške slabosti in dokler njihova šibkost ne pomeni resne ogroženosti nacionalne varnosti, ni potrebe, da bi bili plat zvona, je pa nekaj drugega stalnica pri politikih, ki niso ne obramboslovci ne diplomati: niti ne zaznajo potrebe, da bi se seznanili s področjem in ga vsaj posvojili v času opravljanja funkcije.


 

Obrnjena razmerja

To so nekatera ozadja, zaradi katerih si Slovenija v okviru poštene delitve bremen v zavezništvu nalaga nedosegljive in napačne projekte, ki zahtevajo nenehne izgovore pred zavezniki, ne prinesejo pa dodane vrednosti moči nacionalne obrambe, tako vojaškega kot civilnega dela. Nato je politično-vojaško zavezništvo, v katerem politika na podlagi vojaških nasvetov oblikuje zmogljivosti in nalaga operativnim delom izvajanje operacij in misij. S konsenzom ohranja tudi določeno mero neodvisnosti, vendar le, če države članice res odločajo suvereno.

Odnosi in razmerja v Sloveniji so rahlo obrnjena od, recimo temu, primernosti: politika bi morala vojski, torej obrambnim silam, postavljati razvojne cilje, Slovenska vojska pa bi jih morala na primeren strokoven način tudi uresničiti. Vojska ima namreč preprosto nalogo: izdelati vojaški nasvet, ga predložiti političnim telesom in organom v premislek in odobritev, ti pa ji ga z odgovorom oziroma odločitvijo vrnejo v izvedbo. Vojaški nasvet mora temeljiti na oceni ogroženosti države zaradi katerekoli grožnje, ki bi lahko resno ogrozila delovanje države ali celo njeno suverenost. V nobenem primeru, če mislimo na demokratično ureditev, vojska ne more in ne sme sama sebi postavljati ciljev, politika pa jih potem bolj, predvsem pa manj uspešno brani recimo v zavezništvu.

V zadnjih letih se je Slovenija nekoliko zapletla z zaporedjem izdelave in potrjevanja strateških dokumentov, s čimer ohranja pojmovno zmedo in zapleta hierarhično zaporedje temeljih izhodišč tako, da v predlogu zakonov, recimo, najdemo definicije, ki niso identične resolucijskim. Napačno poimenovanje vodi v napačno načrtovanje in to v neprimerno ravnanje. Recimo, da je premočna želja sprejeti zakone postavila zaporedje na glavo in bi se bilo treba v prihodnje lotiti premisleka od idejnega osnutka (nacionalne strategije) do pravnih podlag, te pa omogočajo življenje izvedbenim dokumentom, ki ujamejo ritem v zavezništvu in nacionalne cilje hkrati. Samo želja ni dovolj, pravzaprav vodi v napačno in za nacionalno varnost lahko tudi nevarno smer. Mir v svetu je krhek in Slovenija bi morala črpati moč iz tega, da je boljša od močnejših sosed (že Hrvaška ima dvakrat več prebivalcev).


 

Dva odstotka – votla številka

Morda je, kljub nekaterim teoretskim šibkostim, ubesedenim tudi v terminološkem aparatu, mehanizem kriznega upravljanja in vodenja prvi pravi korak k premišljevalskemu in operativnemu telesu, ki bo zapolnil sistemsko praznino, bo pa moral postopno utrditi teoretska izhodišča, ki bodo najmanj morala temeljiti na spoznanju, da so civilne zmogljivosti čedalje pomembnejše v sodobni obrambi in da je odločilno usklajevanje med delovanjem obrambnih sil in civilnih zmogljivosti tako, da ne bodo pripadniki Slovenske vojske prevzemali vlog civilistov, temveč bodo krepili svojo moč tam, kjer je vojaška moč neizogibna in njen učinek pričakovano največji. Recimo ne na področju kriznega upravljanja in vodenja.

Zloglasna dva odstotka BDP sta votla številka, kakor je izvotljenost temeljni cilj Friedmanovega modela sveta. Ustvarjanje votlih držav, da bi multinacionalni igralci lahko posrkali, kar se še da posrkati (recimo vodo in les), in pustili za seboj šibko in ranljivo državo. Takšnih držav je vse več, in ko se nacionalni politiki odpovedo skupni lastnini, ki pomeni tudi javni interes, in to lastnino poceni (recimo NKBM, Radenska in podobno) prodajo zasebnim firmam, nenadoma začne primanjkovati davkov in dajatev, ki se prelivajo v davčne oaze, in država obuboža, z njo pa tudi večina njenih prebivalcev, nekako 99 odstotkov.
V dveh odstotkih se skriva 20 odstotkov, ki bi jih morala vsaka članica nameniti nakupu oborožitve in materialno-tehničnih sredstev. Sklep je preprost: višji ko je BDP, višja sta dva odstotka in višjih je 20 odstotkov, kar pomeni več denarja na trgu, kar je dobro za neto izvoznice oborožitve in slabše za neto uvoznice. Morda se kdo spomni, da so ZDA namenile Izraelu pomoč okoli 36 milijard dolarjev, »podarili« jo bodo v obliki oborožitve in materialno-tehničnih sredstev? Dejansko bodo sredstva investirali sami vase, v lastno industrijo.
 

Zakaj kupovati oklepnike?

Ob tem ne smemo pozabiti, da so ZDA svojo vojaško moč v veliki meri preoblikovale v korporativno firmo, ki sloni na zasebnih podizvajalcih, od katerih je večina v rokah nekdanjih politikov ali direktorjev varnostnih firm. To je tudi eden od bistvenih razlogov za nespoštovanje mednarodnega prava in premoč nacionalne, ameriške, zakonodaje nad mednarodno. Le tako je mogoče zagotavljati maksimalne dobičke pri votljenju države. Pri vsej zagledanosti v težko orožje je treba pomisliti tudi na naslednji paradoks: tanki se ne premikajo po internetu, grožnje pa (upokojeni nizozemski general Ton van Loon). Dodal je: generali iz preteklosti ne morejo videti prihodnosti.

Imajo pa ZDA pomembno lastnost, ki izhaja iz močne nacionalne samozavesti: znajo promovirati vsako svojo dobro in slabo stran. V samozavesti so omnipotentni in Evropska unija se slabo upira oglaševalskim puhlicam, ki rabijo le pomnoževanju kapitala. Sodobna omrežja kot google ali facebook so zabrisala mejo med resnično informacijo in izmišljotino. Zato je svet bolj nevaren kot kadarkoli, kajti potovalni čas sporočenega okoli Zemlje se meri v milisekundah in ne potrebuje maratonskega tekača, da bi prenesel sporočilo s točke A do točke B. Čas za premislek se je zmanjšal, skorajda je že izginil, ko pa dodamo umetno inteligenco, se vprašajmo, zakaj kupovati oklepnike, razen za dobrobit lastnikov oboroževalne industrije, če lahko ena oseba, ki ni vojak, z drugega konca sveta ogrozi jedrsko elektrarno.

Na vprašanje o varnosti nacionalnega ozemlja je mogoče odgovoriti samo s stopnjo poznavanja korporativnega sveta, njegovih skritih namenov in ciljev ter orodij in »orožij«, ki jih uporablja. Pri tem ne pozna ovir, nima morale in ne priznava pravnega reda. Morda je res, da bi se nanje dalo odgovoriti samo enako – brezobzirno. Toda kdo? Zmaga seveda tisti, ki ne igra po pravilih, če ni institucije, ki bi ga za to kaznovala.
 

Investicija v državljane

Nato je nastal v strahu pred komunizmom, ki je poganjal večino takratne svetovne politike. Zdaj, ko komunizma ni več nikjer, ga mora poganjati drugačen strah, ki je praviloma votel, okrog ga pa nič ni, vendar deluje na države in ljudi z nenehnim slikanjem prihodnjih podob groze. Z vojno proti terorizmu je najmočnejša članica postala tudi največja nevarnost za zavezništvo, iracionalne zahteve, ki nimajo nič z realnim svetom, pa odvračajo pozornost članic od resničnih problemov.

Zavezništva ni treba ukiniti ali ga zapustiti, ampak ga je treba na novo osmisliti in ga iz politično-vojaškega spremeniti v politično-obrambnega, kajti obramba je danes veliko več kot samo opravilo za vojaško uniformo. Braniti kaj: mir, svobodo, enakost, temeljne človekove pravice. Za vse to so vojske najmanj primerno orodje. Kljub zavezništvu ali prav zaradi tega se je treba obrniti k nacionalni varnosti in poiskati rešitve v samoobrambnem državljanu, ki se bo zavedal, v kakšnem svetu živi, in bo pripravljen za svojo varnost in varnost drugih investirati svoj čas in denar. Le takšen bo tudi potreben steber prihodnje zavezniške obrambe.

Sunzi in drugi teoretiki obrambe in napada za njim so stavili na izurjenega, opremljenega in visoko motiviranega bojevnika. Danes in jutri bo imel pogosteje v rokah pametni telefon, kot bo vozil katerikoli tip osemkolesnika po brezpotjih. Res prava investicija na obrambnem področju je investicija v državljane. V tem primeru bi glasoval za deset odstotkov, in ne samo za štiri. Nekaj nas je v odboru za civilno obrambo Nata predlagalo širitev področij, ki sodijo v dva odstotka. Seveda smo bili zavrnjeni. Za zdaj.

Napisano so avtorjeva osebna stališča in ne odražajo uradnih stališč ministrstva za obrambo.