V članku lahko preberete:

Osnovna dejavnost obveščevalnih služb je pridobivanje podatkov v tujini in iz tujine s področij varnosti, politike in ekonomije. Države zakonsko pooblastijo svoje obveščevalne službe za izvajanje, gledano z očmi tuje države, nezakonitih dejavnosti v tujini. Pri tem ni velike razlike med obveščevalnimi službami demokratičnih in avtoritarnih držav. Morda se razlike najdejo le pri postopku odobritev posameznih dejavnosti in možnem nadzoru vsaj pomembnejših obveščevalnih dejavnosti, ki bi v primeru razkritja lahko imele večji mednarodni odmev.

Nekaj, čemur bi rekli prijateljska tuja obveščevalna služba, v resnici ne obstaja. Seveda to ne pomeni, da ni mednarodnega sodelovanja – to se vzdržuje v obliki partnerskega odnosa, dokler obstaja konkreten usmerjen skupni interes, kot je na primer vojni spopad ali mednarodni terorizem.

V praksi imajo vse obveščevalne službe pri delovanju precej proste roke, popolnoma pri tako imenovanem tajnem sodelovanju in malo manj pri pridobivanju podatkov s pomočjo tehničnih sredstev. To je odvisno od ocene tveganja kompromitacije načrtovane dejavnosti in možnih diplomatskih posledic. Glavna naloga nadzornih organov tako ostane preverjanje, ali obveščevalne službe zares delajo samo v tujini. V trenutku, ko se obveščevalne metode in ukrepi izvajajo tudi na domačem terenu, pa hitro spolzimo v svet zlorabe obveščevalnih služb za politične namene.