V nadaljevanju preberite:

Ruska agresija na Ukrajino je, skoraj gotovo nepovratno, prelomila, uničila mnoge medčloveške vezi. Številni najini ukrajinski sogovorniki – tudi sogovorniki izza lvovskega nočnega omizja – imajo sorodnike po vsej Rusiji. A sorodniki, ne glede na izobrazbo in starost, ne verjamejo, da je v Ukrajini vojna. Kaj šele, da ruski vojaški stroj pustoši, ruši, uničuje in ubija. Osem let natančno in premišljeno (s)konstruirane propagande učinkuje s polno močjo: vse, kar je izrečenega izven ruskih (para)državnih medijev in Kremlja, je laž; lažna novica. Ljudje obstreljujejo sami sebe. Lepe vasi se lepo zažigajo. Avtobombardiranje je postal nov standard vojne (interpretacije). V najboljšem primeru »ni več mogoče verjeti nikomur«: kaj več si tisti, ki začenjajo vojne, ne bi mogli želeti. Tudi zato ne, ker je na ta način mogoče opravičiti tudi najhujše, celo groteskne vojne zločine. In vojaške poraze. Odziv (dela) publike je predvidljiv. Ostalo opravijo algoritmi (a)socialnih omrežij. Z lahkoto.

In potem je tudi z lahkoto mogoče reči, da se trupla v Buči premikajo sama.

Reportaža Boštjana Videmška in Jureta Eržena iz Ukrajine.