V nadaljevanju preberite:

Osnovno razlikovanje med protifašističnim povračilnim nasiljem in vojnimi zločini nacistične nemške armade je temeljna predpostavka demokratične politike spomina.

V tem prispevku najprej preučujem, kako so v nemškokoroškem spominskem narativu na avstrijskem Koroškem to razlikovanje pri partizanskem odporu odrinili v ozadje. Pri tem je značilno, da se ne spominjajo uničevalne vojne nacistične nemške armade, v kateri so morali osvoboditelji poseči po nasilju, če so jo hoteli končati. Nasilje jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske je bilo – kot pri drugih evropskih partizanskih skupinah oziroma enotah – sprva samoobramba in nato povračilno nasilje. Po osvoboditvi na jugoslovanskem ozemlju pa niso zgolj zakonito in v skladu z zakoni zaveznikov sodili in kaznovali, marveč so se dejanskim ali domnevnim kolaboracionistom tudi maščevali. Te jugoslovanske dogodke – ki so v zelo majhnem številu zadevali tudi avstrijsko Koroško – so v hegemonističnem nemškokoroškem spominskem narativu politično izrabili za zanikanje svoje krivde.