Jo Nesbø: Motivov za umor ni veliko. Ljubosumje, ambicija, denar …

Bil je utrujen, a dobre volje. Na vprašanja je odgovarjal počasi in zelo zbrano. Vrsta novinarjev, ki smo imeli z njim intervju, je bila dolga in dvorana v Cankarjevem domu, v kateri je tisto deževno soboto nastopil, je bila razprodana. Ko je prišel na oder, je bil aplavz, s katerim so ga pozdravili bralci vseh generacij, dolg nekaj minut. Njegove knjige, ki so jih prodajali v preddverju, Taščica, Odrešenik, Snežak, Fantom, Žeja in druge, so šle za med in na koncu pogovora jih je prijazno podpisoval še dolgo v večer.

Jo Nesbø je eden najbolj priljubljenih pisateljev na svetu, prodal je na milijone knjig, ki so prevedene v 40 jezikov. V Slovenijo je prišel na povabilo založbe Didakta v okviru svetovne turneje ob izidu priredbe Shakespearjeve tragedije Macbeth. Knjigo je napisal po naročilu založniškega projekta Hogarth Shakespeare iz Londona, pri katerem so ob 400. obletnici smrti velikega dramatika pisatelje z različnih koncev sveta povabili, naj po njegovih tragedijah napišejo roman. Margaret Atwood si je izbrala Vihar, Gillian Flynn Hamleta, Howard Jacobson Beneškega trgovca in Nesbø Macbetha.

Najprej je povabilo zavrnil, saj nikoli ni napisal knjige, za katero bi si nekdo drug izmislil osnovno zgodbo, a potem ga je Macbeth začel zanimati. Pripoved je postavil v leto 1971, v kaotično, mračno mesto, v katerem ves čas dežuje. Shakespearjevo zgodbo je oklestil do kosti, a vendar stari dobri Bard še vedno vodi igro.
Macbeth je ambiciozni policijski inšpektor, ki se bori proti kralju droge in je na robu zakona. V Shakespearjevih dramah je velikokrat nekaj skrivnostnega in nadnaravnega, tisto, kar požene zgodbo – pri Hamletu je to očetov duh, ki se prikaže sinu, v Macbethu so to čarovnice, ki mu napovejo, da bo nekoč postal kralj. Nesbø je obdržal čarovnice, le spremenil jih je v tri sestre, ki varijo kristalni metamfetamin.
Zaslovel je z napetimi kriminalkami o detektivu Harryju Holu, ki lovi množične morilce in je zapletena osebnost. Harry ima v vsaki novi knjigi več ran, popije več alkohola in rad prestopi na temno stran sveta. Dobesedno razpada, telesno in duševno. Vedno bolj postaja podoben morilcem, ki jih lovi. Včasih se mi zdi, kot da se ga želi pisatelj znebiti. Čeprav ga v zadnji knjigi ovije v veter optimizma, saj se poroči in vsaj malo umiri. A najbrž ne za dolgo.

Trenutno že piše nov roman o Harryju; izšel bo naslednje leto.

Novinarji Nesba vseskozi sprašujemo, ali je tega depresivnega in s svojim poklicem obsedenega detektiva, ki je tudi velik romantik, ustvaril po svoji podobi. In on potrpežjivo odgovarja, da vsak pisatelj piše o sebi. »V prvih treh knjigah se mi ni zdelo, da mi je podoben, a ko sem začel hoditi na pisateljske turneje in sem govoril o njih, sam spoznal, da so se Harryju dogajale podobne stvari, kot so se meni, takrat ko sem pisal te kriminalke. Na drugi strani pa vsak pisatelj ve, da bo glavni junak v knjigi najbolj prepričljiv, če bo nanj prenesel vsaj malo svoje osebnosti, okus za glasbo, na primer, ali smisel za humor.«

Odraščal je v družini, v kateri so si ob večerjah radi pripovedovali zgodbe. Njegov oče je bil najboljši zgodbar, rad je pretiraval, čeprav je trdil, da so vse pripovedi, ki so bile vedno neznansko dolge, resnične. Ko so ga ujeli, da laže, je svojim trem sinovom povedal, da je nemški behaviorist Sepp Windler, ki je leta 1968 dobil Nobelovo nagrado, ugotovil, da člani družine, v kateri se veliko lažejo, živijo sedem let dlje kot v tisti, ki si govorijo resnico. »Odraščal sem torej v družini, v kateri so me učili, da laganje ni tako slaba stvar.«

Ko je s sošolci odhajal na taborjenje, so si vedno radi pripovedovali zgodbe o duhovih in on je bil najboljši, a ne, ker bi bile njegove pripovedi najbolj napete, ampak ker je njegov glas trepetal od strahu. »Strah me je bilo lastnih zgodb in očitno se je to sošolcem zdelo najbolj prepričljivo.«
Ko je v osnovni šoli pisal spise, je morala mama večkrat v šolo, ker so bile te zgodbe zelo krvoločne. »Ponavadi so šle nekako takole: otroci so odšli v gozd in se od tam niso nikoli vrnili.«

Uspešen je pri vseh stvareh, ki se jih loti, čeprav je zamenjal več življenj oziroma karier. Pri sedemnajstih je bil zelo uspešen nogometaš, a je moral pri devetnajstih zaradi poškodbe na športno kariero pozabiti, nato je študiral ekonomijo in nekaj let delal kot uspešen borznik, potem je ustanovil rock bend Di Derre, ki je postal eden najbolj uspešnih na Norveškem.



Ko je nekoč, utrujen od turnej, odpotoval na počitnice v Avstralijo, je že na letalu premišljeval, da bi napisal kriminalko. Ko je prispel v Sydney, je odšel v hotel in ga štirinajst dni ni zapustil, samo pisal je. Nastala je prva knjiga o Harryju Holu. Že takrat mu je bilo jasno, da želi pisati knjige o junakih, ki so ujeti v moralne dileme in se morajo v nekem trenutku odločiti za pravo ali nepravo stvar. »Nočem soditi o teh njihovih izbirah. Zanima me, kaj je sploh svobodna volja. Sicer pa najboljša literatura zastavlja dobra vprašanja in nikakor ni nujno, da nanja tudi odgovori.«

Danes ste več ur plezali po steni nad Ospom. Kako je bilo?

Impresivno. Kolegi iz Norveške so mi veliko govorili o tej steni in zdaj sem jo lahko spoznal tudi sam.

Že dolgo se ukvarjate s prostim plezanjem. Vas je strah, ko se odpravite premagovat težko steno?

Vedno. Od nekdaj me je bilo strah višine, vendar sem se zdaj že naučil to nadzorovati, čeprav se mi zdi, da te mora biti vedno malo strah, ko si v steni. Ko plezam, se mi še vedno tresejo noge in srce mi divje razbija, a mi je to všeč. Vem, da se sliši paradoksalno, ampak hitro se ustrašim, vendar imam na drugi strani visoko toleranco do strahu.

Klemen Premrl, plezalec, ki je bil danes z mano, mi je pripovedoval, da ko se odpravi osvojit zapleteno steno, se na to pripravlja več tednov, preuči vse možnosti, vse nevarnosti. Dan pred podvigom, ko preveri tudi vreme in je jasno, da bo sončen dan, je zelo zadovoljen in se podviga veseli, a ko se naslednji dan zjutraj zbudi v šotoru tik pod steno, si, še preden pogleda ven, reče: »Upam, da zunaj dežuje.«

Nekje ste povedali, da imate, medtem ko plezate, resne pogovore sami s seboj.

Da, tudi to. Ko plezaš, se soočiš s svojimi slabostmi, fizičnimi in umskimi. Naučiš se sprejeti strah. V vsakdanjem življenju je to čustvo, ki se ga sramujemo, saj ga ne moremo kontrolirati. Ko se prestrašimo, ne delujemo tako, kot bi morali, naš racionalni del možganov velikokrat zablokira, zato se takšnih situacij sramujemo. Zdi se da nam, da strah razgalja naše slabosti.

Plezanje je šport, pri katerem veliko premišljujem o umskih in fizičnih omejitvah. Včasih si pač moraš reči: tega ne zmorem. Ko plezam, se sprašujem, do katere stopnje lahko kontroliramo čustva. Mnogokrat se o tem sprašujem tudi v svojih knjigah. Le najboljši plezalci na svetu so tisti, ki jih na steni resnično obvladajo. Sam se še vedno učim.

Pomembna stvar pri plezanju je, da moraš zelo dobro poznati sebe, in strah je pri tem koristen. Ponavadi pri športu možgani in telo sodelujejo, ko plezaš, ni tako. Možgani se upirajo, najraje bi, da se telo oprime stene in se preneha vzpenjati nevarno visoko. Pri plezanju moraš zato možgane prepričati, da telo naredi pravilen gib.

Vam ti občutki pridejo prav pri pisanju? Ko beremo vaše kriminalke, nas je na trenutke prav strah.

Moj prvi impulz, ko sem začel pisati kriminalke, so bili spomini na otroštvo – strah, ki sem ga občutil, ko sem se moral spustiti v temno klet po krompir. Teh devetdeset sekund, ki sem jih preživel v vlažnem in mračnem prostoru in sem fizično občutil strah na svojem telesu, je bilo inspiracija za marsikateri grozljivi prizor v mojih knjigah.

Za Shakespearjevega Macbetha velja, da je to zgodba o ambiciji in umoru, ampak v resnici gre tudi za ljubezensko zgodbo. Macbeth in Lady Macbeth sta najbolj zaljubljen zakonski par od vseh, ki jih je ustvaril ta veliki dramatik, čeprav se po zločinu, ki ga storita, njun svet začne podirati.

Se strinjam. Poleg ambicije je gonilna sile te zgodbe vsekakor ljubezen. Macbeth in Lady Macbeth sta Bonnie and Clyde, ne potrebujeta nobenega drugega zaveznika, le drug drugega. Pripravljena sta skupaj zavladati Škotski. V moji zgodbi je Lady Macbeth starejša od inšpektorja Macbetha, fatalna ženska, ki vodi igralnico in ima svoje življenje. Ključni trenutek v romanu se zgodi takrat, ko ga prepričuje, naj umori Duncana, in ko se začne on obotavljati, ji pove, da mu je čisto jasno, da bo šel zaradi tega v pekel, in Lady mu reče: »Kamor koli boš šel, bom šla s teboj.« Prav zato, ker ve, da bo vedno z njim, da mu bo stala ob strani in da ga ne bo nikoli zapustila, je pripravljen ubijati.

Ko sem bral Shakespearjevo tragedijo, sem se spraševal, ali je bila res Lady Macbeth tista, ki ga je porinila čez rob, ali jo morda sam roti, naj ga spodbuja, da bi lažje umoril Duncana. Ko se zgodi umor, se vse spremeni – ne moreta več nazaj in tudi njuno razmerje posrka vrtinec norosti.

Ko v Shakespearjevih tragedijah glavni junak dobi to, kar si želi, gre velikokrat vse le še navzdol in v vašem romanu je podobno.

Da. V tem je tako dober. Ko sem bil še mulc, sem gledal film Polanskega Macbeth in sem bil čisto navdušen. Ko sem kasneje prebral tragedijo, nisem veliko razumel, nisem se mogel prebiti čez vse tiste verze, a to je bila prva klasika, ki sem jo prebral v življenju. Mislim, da je kasneje vplivala na moje pisanje bolj, kot sem se tega zavedal. Shakespeare nam namreč že na začetku drame predstavi junaka – neustrašnega bojevnika Macbetha, ki že čez nekaj strani postane negativec. Ko sem začel pisati, je tudi mene zanimalo, koliko časa bom zdržal, da bom glavnega junaka spremenil v negativca, čeprav Macbeth ni klasični negativec.

Shakespeare je znal ustvariti odlične glavne junake, z vsemi slabostmi vred, in jih potem vrgel v različne situacije, ko so se morali sami znajti. In zaradi vseh teh nenavadnih obratov se mi zdi ta več kot 400 let stara tragedija še vedno sodobna. Pri kriminalkah je podobno: zaplet je pomemben, a ne zaživi, če nimaš dobrih in zanimivih junakov in negativcev.

Ste, preden ste začeli pisati Macbetha, prebirali tudi njegove druge drame?

Niti ne. Prebral sem Othella in Kralja Leara. Macbetha pa kar nekajkrat. Preden začnem pisati nov roman, naredim zelo natančen sinopsis, zdaj pa mi tega ni bilo treba storiti, ker ga je namesto mene napisal mož z imenom William.

Ste kdaj premišljevali o njem? Kdo je bil William? Še zdaj se sprašujejo, ali je res on napisal te izjemne drame in sonete.

Ne verjamem legendam, da je bil Shakespeare nekdo drug, nekdo, ki je bil bolj izobražen in načitan, aristokrat, ki je bil bliže oblasti. Za njim res ni ostalo veliko dokumentov, a kljub temu mislim, da je te tragedije napisal prav ta mož iz Stratforda. Moral je biti zelo ambiciozen, pragmatičen in uspešen igralec. V tistem času je bilo v Angliji kar nekaj dobrih dramatikov, zato je bila konkurenca velika, a on je bil najbolj profesionalen. Svojo igralsko skupino je vodil kot uspešno podjetje. Marlowe je bil na drugi strani umetniška duša, živel je divje in je bil ves čas na robu zakona, zato je umrl zelo mlad. Shakespeare pa je bil zelo racionalen in podjeten.

Priznam, nisem se prav veliko ukvarjal z njim. Vem pa, da so mnoge njegove tragedije kasneje popravljali in jih spreminjali. Obstaja teorija, da so prizor s čarovnicami, ki s svojimi prerokbami, da bo nekoč kralj, omrežijo Macbetha in mu zmešajo glavo, dodali kasneje, da bi se tako prikupili kraju Jakobu I., ki je bil obseden z lovom na čarovnice.
Da je bil Shakespeare res izjemen dramatik, dokazuje dejstvo, da lahko takšni klasični umetnini, kot je Macbeth, nekatere stvari odvzamemo ali jih dodamo, a zgodba bo še vedno imela odlično obliko in osnovna zgodba bo ostala ista.

Moram priznati, da imam od vseh vaših knjig še vedno najraje Taščico. Razmišljate o tem, da bi še kdaj napisali knjigo o drugi svetovni vojni?

Moj odgovor na to vprašanje bo zelo kratek. Ne.

Ellen, ki nastopa v Taščici, je po mojem mnenju ena vaših najbolj zanimivih junakinj.

Ona je tudi moja najljubša junakinja, a žal je morala v tej knjigi umreti (smeh).

Kako naporne so takšne turneje za pisatelja, ki se je za ta poklic odločil prav zato, ker ima rad samoto, tako kot vaš detektiv?

Ne hodim prav pogosto na pisateljske turneje. Ko me gostitelji povabijo, pojdite z nami na večerjo, saj bo tam samo šest ljudi, jih prijazno zavrnem in jim povem, da imam najraje večerje, ki mi jih v hotelu postrežejo kar v sobi.
Knjigo lahko napišeš le v samoti, zato so pisatelji radi sami.

Ko so vas pred časom v New York Timesu spraševali, kaj trenutno berete, ste priznali, da ste navdušeni nad vašim norveškim kolegom Karlom Ovejem Knausgårdom, avtorjem serije knjig Moj boj. Zakaj danes tako radi beremo avtobiografije in biografije? In še nekaj, ali pišete dnevnik?

Ne, ne pišem dnevnika. Nikoli ga nisem. Mislim, da ne gre le za avtobiografije; tudi če je neki sentimentalen roman dobro napisan, bo privabil številne bralce. Radi imamo dobre zgodbe in tukaj je ta tip, ta Norvežan, ki se mu zdi prav vse pomembno; kozarec na mizi, razočaran pogled njegove žene, natakarica, ki mu prinese kavo, in vse te podrobnosti iz vsakdanjega življenja spremeni v literaturo. Življenje zna pogledati čisto ob blizu, z vseh perspektiv pravzaprav. A če želiš pisati o svojem življenju na tak način, moraš biti predvsem izjemen pisatelj, drugače vse zveni puhlo in banalno. In nekaj je jasno: Knausgård zna res dobro pisati. Samo za to gre: za dobro pisanje in dobre ideje.

Vse, ki radi beremo kriminalke, vedno najbolj zanima, ali že od začetka veste, kdo bo morilec, ali pa se morda kdaj na sredini pisanja premislite?

Ne, ko začnem pisati, se nikoli ne premislim. Morda na začetku, ko pišem sinopsis in se igram z idejami. Ko pa začnem, natančno vem, kdo je morilec in kako se bo zgodil umor.

In najbrž začnete s tem, kako se bo zgodil umor?

Da. Ta kako je zelo zanimiv in tukaj zelo rad sprostim svojo temačno domišljijo. A najtežja stvar je, zakaj?

Ah da, motiv.

Motivov za umor ni veliko. Pet, šest. Ljubosumje, ambicija, denar … Motivi so enaki kot v Shakespearjevih časih. Tudi če veš, kdo in kako, to še ni dovolj. Bralca moraš v zgodbo vplesti čustveno, a jo mora tudi razumeti. Ko na koncu razkriješ, kdo je morilec, ne sme biti začuden, ne sme reči: »Kaj?!« To je napačna reakcija, prava je: »Da, seveda, zakaj nisem pomislil na tega tipa!« Rešitev mu moraš dati, tik preden sam pride do nje.
Pri kriminalki je glavno, da vse pomembne stvari razkriješ v pravem času. Tajming je vse. Podobno je pri komediji – glavni lik pove nekaj smešnega, še preden gledalec zares razume, za kaj gre, in ko dojame, se začne smejati.

Vaše knjige imajo odličen ritem. Ne samo ritem, tudi melodijo: najprej opišete atmosfero, ki te potegne v knjigo, in potem trepetaš ob napetih situacijah. Mislite, da je to povezano s tem, da ste glasbenik? Ko pišete, poslušate glasbo?

Vedno jo poslušam. Ritem se mi zdi pri pisanju pomembna stvar. O tem sem se največ naučil od norveškega pisatelja Daga Solstada, ki je res mojster za ritem v prozi. Nekoč sem z njim delal intervju in sem ga vprašal, v čem je njegova skrivnost. Povedal mi je, da je zanj osnova ritma dihanje. Vzdih in izdih.

Morda se to dihanje potem prenese tudi na bralca, v vzdihu in izdihu se pisateljevo pisanje in bralec srečata.

Imate prav. Njegove zgodbe sem vedno rad bral naglas in šele potem sem jih zares razumel. To, kar si želi doseči vsak pisatelj, je, da je sinhroniziran z mislimi bralca. Ko pišem, pa sem najboljši takrat, ko sem pisatelj in bralec hkrati; berem svoje stavke in ne vem, kaj se bo zgodilo potem. Čeprav v resnici zelo dobro vem.

Še preden sem postal pisatelj, sem pisal besedila za svojo rock skupino, in to je bila odlična šola. Vsaka pesem je v resnici zgodba, ki jo moraš napisati samo v treh, štirih verzih – čisti minimalizem, tako sem se naučil, da je treba zaupati poslušalcu oziroma bralcu, on je tisti, ki si v glavi ustvari zgodbo, ti ga samo usmerjaš. Zaupati moraš njegovi inteligenci in fantaziji. Vedno rad rečem, tvoj bralec je tako inteligenten kot ti.



Ko začnem pisati novo knjigo, se vedno zelo dobro pripravim. Napišem vsaj tri sinopsise, prvi je dolg dvajset strani, zadnji jih ima čez sto in vanj vključim tudi nekaj dialogov, saj lik v moji glavi zaživi šele, ko ga slišim govoriti. Pisatelj je kot igralec – za vsak lik, ki se znajde v zgodbi, mora vedeti, kaj čuti in premišljuje. Tudi če pišeš o psihopatu, ga moraš poiskati v sebi, v vsakem od nas se skriva vsaj majčken delček psihopata.

Z zadnjim sinopsisom moram biti zelo zadovoljen, imeti moram občutek, da bo to izvrstna zgodba, in ko začnem in napišem prvi stavek, vem, da je moja naloga zdaj to, da te dobre zgodbe ne uničim. Ko začnem pisati, se mi zdi, kot da bralcu rečem, pridi bliže, zate imam napeto zgodbo, ki bi ti jo rad povedal, dobro jo poznam in natančno vem, kam te bom odpeljal, ne zmišljujem si je sproti, zaupaj mi.

Agatha Christie se je glede svojih detektivov kar dobro zmazala, ustvarila je dva: Poirota in gospodično Marple. Ko se je naveličala enega, je napisala knjigo o drugem.

Pri meni ni tako kot pri Agathi. Če imam dobro idejo za kriminalko, v kateri je detektiv čisto drugačen od Harryja Hola, pač napišem knjigo, ki ni iz serije o njem. Glede tega sem čisto svoboden, Harry mi ne visi vedno nad glavo. Tak zapleten lik je. Imam ga rad, a včasih mi gre res na živce.

Morda bom nekoč celo ustvaril novega detektiva in nastala bo nova serija kriminalk. A tega ne načrtujem vnaprej. Tako kot sem že dejal, vedno je najbolj pomembna ideja, in ko jo dobim, si rečem, dobro sem se to spomnil, napisati moram to knjigo, ker če je ne bom jaz, je ne bo nihče.

Ko pišem, se počutim, kot da sem najboljši pisatelj na svetu – ne mislim v tekmovalnem smislu, ampak če želiš, da iz neke majhne ideje nastane tristo strani dolga knjiga, moraš imeti kar precej samozavesti.



Ko sva se pred petimi leti pogovarjala v Oslu, ste ravno brali Popravke Jonathana Franzna. Takrat sem vas vprašala, ali kdaj premišljujete o tem, da bi napisali dolg tolstojanski roman. Povedali ste, da imate že idejo za takšno knjigo, družinsko sago, v kateri nastopa skrivnostna pištola, ki se prenaša iz generacijo v generacijo.

Saj res, čisto sem pozabil na to sago. Pištola, ki se prenaša iz roda v rod, ni slaba ideja. Hvala, da ste me spomnili, moram pobrskati po starih zvezkih.

Jaz pa sem vsa ta leta čakala na to knjigo ...

Morda jo kdaj res napišem.

Serija o Harryju Holu postaja vedno bolj mračna in umori vedno bolj grozljivi in sadistični. Kako se spopadate s tem mračnim svetom?

Kar dobro. Čeprav imam zelo krvavo domišljijo, a vedno je tako, da je realnost bolj kruta od še tako sprevržene fantazije. Najraje pišem v svoji najljubši kavarni, in ko za tisti dan končam, ugasnem računalnik in grem domov. Jasno mi je, da je to, kar sem napisal, fikcija. Zdravnikom, ki se vsak dan soočajo s smrtjo, paznikom v zaporu ali psihiatrom v zavodih za duševno bolne je težje. Spopadajo se z resničnim življenjem in ne morejo se kar izklopiti. Zato nikoli ne tarnam.

Še vedno veliko sodelujete s policisti in forenziki?

Da, vedno preverjam, ali bi se v realnosti kaka moja zgodba lahko zgodila. Čeprav je jasno, da ne pišem dokumentarne zgodbe o policijskem delu, zato si lahko privoščim tudi »napake«, ki seveda služijo zgodbi. Čeprav če pišem o policijskem delu, imam rad resnične detajle.

Kako vas je zaznamovalo to, da niste uresničili otroških sanj in postali nogometaš? Ali je to morda vplivalo na vaše pisanje?

(Dolga tišina.) Ko sem se pri devetnajstih letih poškodoval in sem moral zaključiti nogometno kariero, se mi je seveda podrl svet. Bil sem dober in prepričan sem bil, da bom nekoč igral za Tottenham, kar je bilo kar realistično pričakovanje. Ko si mlad in si za nekaj talentiran, to sprejmeš kot dejstvo, o tem se ne sprašuješ. Šele kasneje, ko sem začel pisati, sem spoznal, da imam talent in da znam delati nekaj, kar je ljudem všeč. Morda je dobro, da se je moja nogometna kariera tako hitro končala, saj zares uspe le redkim mladim nogometašem.

Čeprav ... Poskusil bom odgovoriti drugače. Vidite, tako je to, če delate intervju s pisateljem, ves čas bi popravljal svoje stavke – kot takrat, ko pišem. Torej, ta izkušnja iz mladosti me je naučila, da je talent nekaj dragocenega in da ga lahko v trenutku izgubiš. Ko si star devetnajst let, lahko zamenjaš kariero v nekaj mesecih, ko si starejši, je to veliko teže. Če si za nekaj talentiran, recimo za nogomet ali pisanje, na to ne gledaš kot na delo. Kot v eni od svojih pesmi poje Bruce Springsteen: »Been paid a king's ransom for doin' what comes naturally.« (Kraljevsko sem plačan za stvari, ki jih počnem zelo naravno.) Saj vem, da nisem dovolj trpel, da bi si zaslužil biti tako uspešen, ampak dejstvo je, da ko se zjutraj zbudim, se z veseljem spravim k pisanju. To bi delal tudi brezplačno. Samo ne povejte tega mojemu uredniku.