Dušan Šinigoj (1933–2024)

Dušan Šinigoj je bil zadnji predsednik izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije (1984–1990). Vodenje je prevzel (15. maja 1984) od Janeza Zemljariča. Pri njem je pred tem že štiri leta opravljal funkcijo podpredsednika (1980–1984), še prej pa dve leti tudi pri Andreju Marincu in dr. Antonu Vratuši (1978–1980). Skupno je bil kar dvanajst let drugi in prvi človek izvršilne oblasti v takratni Socialistični republiki Sloveniji. Najdlje od vseh po letu 1945. Podatek, ki sam zase govori o njegovih sposobnostih in profilu.

V državno politiko je vstopil leta 1976 kot podpredsednik republiške konference SZDL.

Spoznala sva se že takrat, saj je bil odgovoren za dve t. i. »mehki področji«: odnose z verskimi skupnostmi in zamejskimi Slovenci ter manjšinami v Sloveniji. Zamejstvo mu je bilo zelo blizu zaradi njegovega primorskega porekla (rojen v Dornberku). Kot mlad primorski Slovenec je na lastni koži občutil vso brutalnost raznarodovalnega italijanskega fašizma. Toda bil je človek širokih obzorij, ekonomist po stroki in pedagog. Kljub temu ali prav zaradi travmatičnih mladostnih izkušenj je zato tem bolj razumel potrebo po preseganju starih delitev na meji z Italijo in nujo graditve nove, povezane in združene Evrope. Bil je eden od soustvarjalcev skupnosti Alpe – Jadran, imel je številne prijatelje med politiki v sosednji Furlaniji - Julijski krajini in vse do Rima. Dobre odnose je vzpostavil z Bavarsko, švicarskim kantonom Jura in tudi s Katalonijo. Njihov predsednik Jordi Pujol je večkrat obiskal Slovenijo. V Ljubljani je gostil tudi Mihaila Gorbačova, ki ga je zanimala »slovenska pot«, in tri dni kitajskega predsednika Zhao Ziyanga, ki ga je zanimalo, ali je mogoč socializem v razviti državi.

Celotno njegovo politično delovanje je kazalo, da gre za izjemno razgledanega človeka, voltairovsko tolerantnega do drugače mislečih. Človeka dialoga s sodelavci in tudi takratnimi političnimi nasprotniki. Nikoli ni hotel izstopati v javnosti. Vedno se je najprej temeljito spoznal z jedrom problema, potem pa zelo sistematično in premišljeno vodil pogosto zelo zahtevne in občutljive procese usklajevanja. Deloval je kot tihi človek iz ozadja. Takšnega sem spoznal pri reševanju nekaterih zapletenih zadev v družbenih dejavnostih konec sedemdesetih let (sanacija Viba filma). Ugotovil sem, da je človek, ki zna dobro poslušati, zelo malo govoriti in težko kaj obljubiti. Če pa kaj obljubi, drži besedo. (Pre)redka lastnost v slovenski politiki takrat in danes.

V usodnih letih za obstoj Jugoslavije po Titovi smrti je sodeloval prva štiri leta z Janezom Zemljaričem in tovariši v izvršnem svetu in širšem gospodarskem ter političnem okolju pri sprejemanju težkih gospodarskih in političnih odločitev, ki so se odvijale s filmsko naglico. Ostri varčevalni ukrepi predsednice takratnega zveznega izvršnega sveta Milke Planinc (1982) z omejevanjem potovanj prek meje (depozit), bencinskimi boni in vožnjo z avtomobili par –​ nepar, z naraščanjem velikih težav v preskrbi prebivalstva in gospodarstva z reprodukcijskimi materiali iz uvoza ter nelikvidnostjo podjetij. Jugoslavija ni več bila sposobna odplačevati tujih dolgov. Bila je pred notranjim in zunanjim bankrotom.

Dospeli so računi številnih preteklih zgrešenih velikih investicijskih projektov v nerazvitih republikah in SAP Kosovo (Feronikalj Glogovac, Feni Kavadarci …). Propadlo je dvajset velikih naložb, vsaka z okoli pol milijarde dolarjev tujih kreditov. Odprto je bilo ključno vprašanje: kdo bo to plačal in kako? Tuji upniki so hoteli izterjati vse do zadnjega centa. In tudi so! Od skupne države, ne od dolžnikov.

Prej prikriti nacionalizmi so z vso silovitostjo izbruhnili in se stopnjevali s političnimi spopadi med republikami in pokrajinami. Odprto je bilo vprašanje, ali jugoslovanski narodi še želijo živeti v skupni državi in če, v kakšni?

V Sloveniji so se sredi osemdesetih let močno okrepila politična gibanja med kulturniki in številnimi drugimi razumniki, ki so vedno bolj odpirala ključno vprašanje: odprava enopartijskega sistema in uvedba demokratičnega pluralističnega političnega sistema, spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Z današnje perspektive je zato nujno spomniti, da je bila leta 1982 ustanovljena z državno pomočjo Nova revija, v kateri so bili potem 20. februarja 1987 objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program. V ozadju odločitev o Novi reviji in drugih korakih sestopanja partije z oblasti je bil vedno tudi Dušan Šinigoj.

Kot podpredsednik in kasneje predsednik izvršnega sveta je moral zagotavljati izvajanje sicer v političnem vrhu dogovorjenih odločitev, ki so morale tudi udejanjiti sprejete ustavne amandmaje iz leta 1989 z novim zakonom o združevanju občanov kot zakonskim temeljem za ustanavljanje političnih strank.

Milan Kučan, Dušan Šinigoj in Miran Potrč. FOTO: Janez Zrnec

Šinigojev izvršni svet je ob naraščajočih pritiskih iz Beograda, zlasti vojaškega vrha, prav takrat sistematično krepil moč Teritorialne obrambe RS s pospešeno nabavo orožja, ki so ga plačevale občine in podjetja. Slovenski politični vrh s Kučanom na čelu je sklenil, da se prepove in onemogoči napovedani »miting resnice«. 1. decembra 1989 pred slovensko skupščino z miloševićevskimi jurišniki iz Kosova in Vojvodine. Izvršni svet s Šinigojem, Ertlom, Winklerjem in Čelikom je kot nabrušen nož zavrnil ta poskus destabilizacije Slovenije z mobilizacijo 15.000 pripadnikov milice, tudi iz rezerve. V ozadju je bila namera, da bi se zgodilo prelivanje krvi in posledično intervencija JLA. To je bil čas »dolgih nožev« (o čemer so poročali v Mladini) z grožnjo z internacijo slovenskega in še kakšnega političnega vodstva. Takrat sem že pet let delal v slovenski delegaciji v zboru republik in pokrajin Skupščine SFRJ in bil tako v epicentru spopadov. Z Dušanom Šinigojem in sodelavci je delegacija tekoče usklajevala vse poteze. Slovenska skupščina je zavrnila soglasje o obsegu in virih zveznega proračuna za leto 1988, 1989 in 1990. Vsakič je generalštab v ozadju grozil z uvedbo izrednih razmer, za katere je bilo sicer pristojno predsedstvo SFRJ. Na Kosovu so bile uvedene izredne razmere leta 1989 na zahtevo Slobodana Miloševića v času, ko je predsedstvu SFRJ predsedoval dr. Janez Drnovšek. Vseskozi smo se gibali na konici noža – državnega udara JLA. Naščuvani delavci Borova so leta 1989 vdrli v jugoslovansko skupščino, prevračali mize in grozili delegatki v zveznem zboru Viki Potočnik s smrtjo vpričo nas.

Takrat so nekateri največji današnji »dežurni kritiki« Dušana Šinigoja hodili v udobne službe kot strokovni sodelavci na ZSMS in v republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo.

Tudi v Sloveniji je bil zaradi nezadovoljstva delavcev (neizplačane plače) vedno hujši stavkovni val. Stavkajoči delavci Litostroja so prišli decembra 1987 demonstrirat pred Skupščino SRS, nameravali zasedati v njej, toda Šinigojev kabinet jih je usmeril v Cankarjev dom. Ni bilo nobenih pendrekov in vodnih topov.

V čem je bila Šinigojeva moč in karizma? Izbral je za najožje sodelavce pretežno izkušene strokovnjake in menedžerje, tako kot prej in potem samo še Stane Kavčič. Nobeden od njih ni imel visokih partijskih funkcij, temveč samo znanje, izkušnje in pripravljenost za kolektivno delo. Ko jih je predlagal v izvolitev takratni Skupščini SRS, ni šel iskat soglasja k politikom.

Njegova izjemna razgledanost, preudarnost in sposobnost vodenja velikih ekip, uspešno usklajevanje s političnim vrhom in širšim družbenim okoljem, tudi s prihajajočimi novimi političnimi akterji, so omogočili uspešno pripravo Slovenije na izstop iz Jugoslavije in osamosvojitev. Ob izročitvi poslov Lojzetu Peterletu in njegovi vladi so vsi ključni družbeni sistemi in podsistemi delovali dovolj učinkovito, da je bil prehod v samostojno državo manj boleč, kot bi bil sicer.

Kako preroške in utemeljene so bile njegove besede, ko je sredi maja 1990 izročil posle Lojzetu Peterletu, predsedniku nove slovenske vlade, v prostorih izvršnega sveta, in tudi 150 strani debelo belo knjigo, v kateri so bili opisani stanje in vsi problemi v Sloveniji. V svojem prvem intervjuju za Objektiv Dnevnika 8. decembra 2019 je po 30 letih življenja v politični izolaciji povedal: »Ko sem mu stisnil roko, sem mu rekel, da bo prvi problem, s katerim se bo soočil, zaplemba orožja. Vprašal me je, kaj bi jaz naredil. Rekel sem mu, da tega ne bi dovolil, ker je orožje naše.«

Njegova preudarnost, osebna skromnost in zaupanje v sodelavce so ga nezmotljivo vodili do pravih, modrih odločitev.

Vemo, da ni nikoli maral velikih pohval, odlikovanj in »spomenikov«. Največja zahvala njemu je bila dobro delujoča in gospodarsko trdna nova država s prebivalci, ki stojijo za to državo. To se je najbolj nedvoumno pokazalo na referendumu o samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990.

Njegovi »strici iz ozadja« so bili njegovi domači in sodelavci v ekipi ter njegovi Primorci, o katerih je vedel, da so na zahodni meji nepremagljiv steber slovenstva.

Tisti, ki smo dolgo sodelovali z njim, ostajamo zavezani spoštovanju vsega, kar je Dušan Šinigoj dosegel na tej poti skupaj s sodelavci.

Sadovi njegovega trdega dela ostajajo neizbrisno vgrajeni v temelje nove samostojne demokratične slovenske države. Sam ostajam hvaležen, da sem lahko z njim tesno sodeloval v najbolj kritičnem obdobju razpadanja nekdanje skupne države ter da sem se lahko lani z njim na njegovem domu v Kromberku v začetku avgusta (dan po poplavah) in skupaj z Miletom Samarjem štiri ure pogovarjal o burnih preteklih zgodovinskih dogodkih.