Beli vitez in njegov naslednik

Videti je, kot da predsednik Lyndon Baines Johnson išče svoje mesto pod hollywoodskim soncem. V zadnjih štirih letih se je pojavil kot lik v vsaj treh filmih. Nehvaležen položaj ima, ker je predsedoval med dvema bolj slavnima in ikoničnima predsednikoma, seveda iz različnih razlogov: Johnom Kennedyjem in Richardom Nixonom.

Bil je Kennedyjev podpredsednik in je po atentatu v Dallasu v Teksasu novembra 1963 prevzel krmilo države, gladko zmagal na volitvah leto dni pozneje in se umaknil s politične scene po prvem štiriletnem mandatu med protesti proti vietnamski vojni in uporom temnopoltih po ameriških mestih, poražen, ponižan in osovražen. Z njegovim odhodom in prihodom Nixona se je sesul liberalni trend, ki se je začel z New Dealom predsednika Roosevelta v tridesetih letih. Umrl je na svojem teksaškem posestvu leta 1973 in dolgo ostal v spominu predvsem zaradi parole, ki so jo skandirali protestniki proti vojni v Vietnamu: »Hey! Hey! LBJ! How many kids did you kill today?«

Ko pa je v času nacionalne travme po Kennedyjevem umoru prišel v ovalno pisarno, se je nekaj časa zdelo, da bo postal eden najbolj progresivnih ameriških predsednikov z bolj ambiciozno socialno agendo kot njegov junak, Franklin Delano Roosevelt, in veliko bolj agresivnim pristopom do uresničevanja državljanskih pravic za temnopolte kot legendarna brata John in Robert Kennedy. Po njuni previdnosti se je Johnsonovo aktivno lotevanje tega vprašanja zdelo kot orkan. In je razumel, da je boj za državljanske pravice le del širšega boja proti revščini in ekonomski nepravičnosti.

Je pa tragična figura: mojstrski politik, mož z vizijo, ki so ga zasuli vratolomni dogodki šestdesetih let in vietnamska vojna, skozi katero se je spotikal brez pravega prepričanja, da se v njej sploh da zmagati. Proti koncu svojega predsedovanja je zdrsnil v paranoičnost, prepričan, da so za rasne nemire, ki so se v drugi polovici šestdesetih let širili po ameriških mestih, krivi marksisti leninisti, trockisti in maoisti, ki potujejo po mestih in netijo revolucije.

Tragična in protislovna figura

Film Roba Reinerja LBJ (2016) z Woodyjem Harrelsonom v vlogi šestintridesetega predsednika je omejen film, ki se osredotoči na kratko obdobje Johnsonovega predsedovanja – od Kennedyjevega umora do Johnsonove zmage na volitvah leta 1964 – in se izogne tako tragičnosti kot protislovnosti protagonista. To je predsednik, ki je uvedel številne socialne programe za stare, revne, otroke, manjšine; veliko njih je ostalo, dokler jim ni ukinil financiranja veliki protireformator Ronald Reagan v osemdesetih letih. Hkrati je to bil predsednik, ki je mirno in odkrito lagal ameriškemu ljudstvu o povečevanju ameriške vojaške navzočnosti v Vietnamu.

Film se loti raznih zanimivih tem, a ne da bi jih globlje obdelal: sovraštvo Johnsona in Roberta Kennedyja ali vprašanje boja za državljanske pravice, ki je v filmu čisto belsko vprašanje, saj se v njem ne pojavi ne Martin Luther King, mlajši, ne kateri koli drug vodja gibanja. Edini temnopolti liki so Johnsonova služkinja in nekaj statistov. Tu se LBJ močno razlikuje od televizijskega filma Do konca (All the Way, Jay Roach), posnetega istega leta, v katerem je Johnsona igral Bryan Cranston. Ne le da se Anthony Mackie pojavi v vlogi Kinga, film dramatizira tudi dilemo temnopoltih v zvezi z Demokratsko stranko: ne glede na nakladanje in nevoljnost demokratov so vedeli, da jim republikanci ne ponujajo ničesar.

Reinerjev film tudi ne prikaže pokroviteljske narave Johnsonove skrbi za črnce. Ko so nekaj dni po tem, ko je leta 1965 podpisal zakon o volilni pravici, izbruhnili rasni nemiri v soseski Watts v Los Angelesu, je bil Johnson osebno prizadet. »Kako je to možno po vsem, kar smo storili?« je vprašal sodelavce. Izoliral se je. Ni se hotel pogovarjati z vojaškimi častniki, ki so se ukvarjali z uporom. Neki član njegovega kabineta je opazil, da Johnson ni razumel, »zakaj mu črnci vsakih deset sekund ne rečejo, 'hvala, gospod predsednik.'«

Kennedyjeva senca

Nič od tega se ne da niti slutiti v Reinerjevem filmu. Reiner in scenarist Joey Hartstone sledita formuli transformacije zgodovinske osebnosti v filmski lik. Tu je psihologija, sposojena iz zelo freudovske biografije Doris Kearns Goodwin, ki ključen moment v Johnsonovem življenju vidi v njegovem dvomu, ali ga je mati zares ljubila; in v filmu je prizor, ko ga njegova žena Lady Bird (Jennifer Jason Leigh) poskuša prepričati, da ga je mati vedno imela rada. Tu je njegovo teksaško kmetavzarstvo, ki naj bi bilo všečno vulgarno: diskutira o politiki, medtem ko sedi na straniščni školjki. Morda najbolje ujame nekaj, kar je Doris Kearns Goodwin imela za redkost med ameriškimi moškimi – da je razumel pomembnost fizičnega stika s sogovorniki. Vidimo ga, kako drži Bobbyja Kennedyja za ramena, medtem ko se pogovarja z njim, in njegovo zmožnost navezati pristen stik s senatorji.

V filmu gre prav tako za loščenje podobe Johna Kennedyja (igra ga Jeffrey Donovan) kot belega viteza, čigar poslanstvo Johnson izpolni po njegovem umoru. Pravzaprav se celoten film dogaja v senci Kennedyja ali – bolje rečeno – mita o predsedniku Kennedyju. Osrednja epizoda, h kateri se film vrača, je prav umor v Dallasu, ki je dal možnost nezadovoljnemu podpredsedniku, ki so ga Kennedyjevi ljudje v glavnem prezirali kot kmeta, da se izkaže kot vodja. Film sledi Johnsonovemu boju, da izpolni Kennedyjevo željo in uzakoni program za državljanske pravice črncev.

Toda v svojem naporu, da se drži ameriške zgodovinske mitologije, film zgreši ta zgodovinski moment. Predsednik Kennedy je uporabljal močne besede, ko je govoril o enakopravnosti ras. Z bratom pa sta se trudila izogniti kakršni koli zakonodaji, ki bi odtujila bele volivce, posebej na jugu, a tudi na severu, tako da v resnici ni šlo za izpolnjevanje Kennedyjevih želja po njegovi smrti. Šlo je za popoln preobrat v pristopu med predsednikom, ki se je trudil izogniti težkim vprašanjem desegregacije in splošne volilne pravice ter njegovim naslednikom, za katerega je to bila prioriteta.

Morda je najzanimivejša prvina filma sovražen odnos med Johnsonom in predsednikovim mlajšim bratom, državnim pravobranilcem Bobbyjem Kennedyjem, ki ga v filmu igra Michael Stahl-David. Ko se soočita, Johnson Bobbyju očita, da ga poskuša politično likvidirati, ker si ne želi tekmeca za Belo hišo leta 1968. Morda. Toda v resnici je bilo nekaj skoraj shakespearovskega v Bobbyjevi zameri. Po umoru Johna Kennedyja je Bobby govoril o Johnsonu kot »vsiljivcu«. Govoril je, da je bil JFK »gentleman in človeško bitje …, (Johnson) pa to ni … On je pritlehen, ogorčen, pokvarjen, skoraj žival.« Vse to spominja na gnev Hamleta, ko je njegov stric zamenjal očeta na prestolu in v postelji njegove matere.

Čeprav se film ukvarja z igrami moči, nikoli ne čutimo, da gledamo najmočnejše ljudi na svetu. Le v enem prizoru čutimo osupljivo moč ameriškega predsednika. Ko na pogrebu Johna Kennedyja gledamo Johnsona skozi oči mlajšega Kennedyja: vidimo ga skozi ogenj večnega plamena, ki je gorel na Kennedyjevem grobu, in njegov obraz ima tisto oddaljenost in neberljivost moči. Poleg tega je Reinerjev LBJ očiščena slika problematičnega predsednika, ki iz njega poskuša narediti občudovanja vrednega filmskega junaka, kakšni so že od nekdaj Abraham Lincoln, Franklin Roosevelt in John Kennedy.