Arbiter italijanske politike v povolilnem času

V ponedeljek proti večeru je bil predsednik republike v nastopu pred kamerami videti frustriran in iritiran, govoril je s hripavim glasom. Šestinsedemdesetletni Sergio Mattarella, s košatimi sivimi lasmi in renomejem ene najbolj spoštovanih italijanskih političnih osebnosti, ki jo je pridobil kot krščanskodemokratski politik in ustavni sodnik, je imel za seboj dramatičen dan. Iztekel se je tretji, očitno zadnji krog konzultacij o oblikovanju vlade, pred njim sta vnovič defilirala »zmagovalca« volitev, nezmožna sestopiti s konja in nesposobna sestaviti parlamentarno večino. Kvirinalu nista pustila nobene izbire.

Bilo bi prvič v zgodovini republike, da bi italijanski parlament končal svoje delo, preden ga je sploh začel, je začel šef države svoj mrki govor. V italijanskem povojnem političnem sistemu se še ni zgodilo, da volje volivcev ne bi bilo mogoče pretvoriti v vladno večino, je komentiral Mattarella. Povedal je, da je opravil tri sklope predsedniških posvetov z osrednjimi političnimi bloki, s poizvedovalnim mandatom sta se preskusila tudi predsednica senata Elisabetta Alberti Casellati in predsednik poslanske zbornice Roberto Fico. Našteval je vse možne kombinacije, ki so bile uporabljene: povezavo desnosredinskega zavezništva in Gibanja 5 zvezd, koalicijo Salvinija in Di Maia pa tudi tega zadnjega z Demokratsko stranko. In vendar parlamentarne večine po 67 dneh premikov in obratov ni.

Predsednik italijanske republike ima pretežno ceremonialno vlogo, a v času politične nestabilnosti je njegova vloga ključna, v povolilni konstelaciji postane arbiter. Sergio Mattarella izhaja iz prominentne sicilijanske družine, njegov oče je bil antifašist ob De Gasperiju in drugih uglednih katoliških politikih, njegovega brata je leta 1980 ubila mafija. Podobno kot predhodnika, Carlo Azeglio Ciampi in Giorgio Napolitano, je cenjena avtoriteta. Zadržani, intelektualni, krepostni predsednik je živo nasprotje aktualnih italijanskih politikov, tudi Mattea Renzija, ki ga je sama ošabnost, nastopaštvo, komunikacija.

Zdaj Mattarella kot izhod iz nastale pat pozicije predlaga nepolitično, ekspertsko vlado, ki bi obstala do konca leta. Toda sam ne more narediti ničesar, brez sodelovanja drugih političnih akterjev oziroma večine v parlamentu je nemočen. Dobra dva meseca po tisti marčni volilni nedelji se je znašel sam. Na vsak način je hotel ostati zvest vlogi nevtralnega predsednika in upoštevati voljo elektorata, potrpežljivo se je sestajal z enim in drugim, toda trčil ob politika novega kova, Mattea Salvinija in Luigija Di Maia, ki ju poganjata goli ego in prazna strast za oblast. Politika kot skupno dobro jima je figo mar.

Kvazi zmagovalca volitev sta – čeprav sta v času tega pisanja dobila še dodatnih 24 ur za dogovor in začela hlastno iskati možnost sestave vlade Petih zvezd in Lige – izrabila vse in ostala brez alibijev. Nezmožnost rešitve in oblikovanja vlade po volitvah, v katerih ni bilo enega zmagovalca, ni povezana samo z zgrešenim sistemom, temveč tudi s karakteristiko »zmagovalcev«, ki lebdijo v mehurčku samozadostnosti in napuha, kot je zapisal neki italijanski publicist. Naposled se je izkazalo natanko tisto, česar se je bilo vseskozi bati: da namreč v golem pohlepu po oblasti nista sposobna nobenega kompromisa. Tuj jima je temeljni princip parlamentarne demokracije, to, da ta pač ne pomeni božjega prava, ki bi neodtujljivo pravico do vladanja podelil najmočnejšemu ...

Potrebujemo vlado, toda na tej točki to ne more biti drugega kakor predsednikova vlada, je Mattarella v začetku tedna strnil propadla pogajanja. Na mizo je položil predlog »nevtralne«, začasne vlade po lastni izbiri, če zanjo ne bo podpore v parlamentu – in to sta vnaprej napovedala oba osrednja akterja, še preden je predsednik dokončal svojo misel –, ostanejo samo še vnovične volitve: ali jeseni ali sredi poletja, 22. julija, kar se v državi še ni zgodilo.

Kvirinal pojmuje to zadnjo možnost, ponovne volitve, kot tvegano izbiro za travmatično nestabilno Italijo in se ji hoče izogniti. Zaradi politične krize razrahljano italijansko državo bi dodatno destabilizirala, hkrati si je težko predstavljati, da bi se z istim volilnim zakonom in istimi voditelji kaj bistvenega spremenilo. Nobenega zagotovila ni, da se ne bi ponovil podoben volilni rezultat ob še večji volilni abstinenci, sistem bi bil ohromljen, frustracija še globlja.

Problematično je, da se je sestavljanje rimske vlade zavleklo v čas velikih preurejanj evropskih razmerij, dogovarjanj o bančni uniji in evrskem območju, migrantski politiki, novem proračunu po odhodu Velike Britanije, pred vrati je kanadski vrh skupine G7. Mattarella je pozoren na širši mednarodni kontekst, najvplivnejše politične akterje doma je nenehno opozarjal na evropske in finančne obveznosti Italije.

Italijanska politična krajina se je s temi volitvami dramatično spremenila. Ne gre samo za to, da je nekdanjo dvopolnost zamenjal tripartizem, da so stranke političnega mainstreama postale obrobne in sta politično prizorišče zasedla Gibanje 5 zvezd in nacionalistična Liga – njen prvak je po aprilskih regionalnih volitvah v južnoitalijanskem Moliseju in v Furlaniji - Julijski krajini postal najbolj cenjen voditelj, kaže raziskava Ipsosa. Tu so predvsem politiki, docela drugačni od včerajšnjih. Osebnosti Salvinija, Renzija, Di Maia kažejo odmik od preteklosti, vsi trije imajo biografske in antropološke skupne poteze, je te dni analiziral Corriere. Vsi so prišli na sceno leta 2013, v času krize berlusconizma in javnih financ, v njihovem življenju ni bilo nikoli nobene resne kontinuirane aktivnosti, potem pa so vstopili v politiko. Toda njihova politična govorica je prazna, bliže jim je spektakelska forma kot vsebina, nihče od njih ne zna diskutirati, argumentirati, analizirati – so jih same obljube, same grožnje. To je nepojmljiv padec italijanske politične kulture, neprimerljiv s čimerkoli v šestdesetletni zgodovini republike in z ravnijo evropskih politikov. Niti predsednik Mattarella kot arbiter ni več mogel ustaviti njihove igre.

Odpirajo se nemogoči scenariji in najslabše hipoteze, kar si jih je predstavljati. Italija je ne nazadnje med najpomembnejšimi državami kontinentalne Evrope, brez nje se Nemčija in Francija težko dogovarjata, kako naprej. Mogoče se vse skupaj ne bo izteklo tako zelo slabo, a ponavadi imajo stvari tendenco, da če se lahko sfižijo, se pač sfižijo. In italijanska povolilna zgodba gre od začetka tako slabo, da slabše ne bi mogla iti. ●