Vprašanje, o katerem se strinjata Biden in Trump

Od podnebnih sprememb prek odziva na pandemijo do odnosov z Bližnjim vzhodom – ameriški predsednik Joe Biden v politikah daje prednost bistveno drugačnim vidikom kot njegov predhodnik. Vendar sta si politiki Bidna in Donalda Trumpa glede enega vidika enotni – Kitajska je danes edina prava geopolitična tekmica, ki lahko ogrozi vodilni položaj Združenih držav Amerike v svetovnem redu. Takšno stališče si delijo na vseh ravneh Bidnove administracije. Bela hiša je zato začela s »strateškim pregledom« ameriško-kitajskih odnosov in je ključnim uslužbencem administracije naročila, naj proučijo ameriške politike do Kitajske in predstavijo predloge za nadaljnje korake. Oblikovati so se začeli trije različni pristopi.

Prvi je omejevanje, za katero se zavzemajo bolj militantni akterji v Beli hiši in nacionalni varnostni agenciji. Ta skupina je prepričana, da je hladna vojna s Kitajsko neizogibna, glede na to, da med obema državama obstaja veliko vprašanj z ničelnim izidom. Med njimi so Južnokitajsko morje, Tajvan, Hongkong, Ujguri in – najbolj ključno vprašanje – tehnologija. Na vseh teh področjih se Kitajska vse bolj uveljavlja na račun manjšega vpliva Zahoda, predvsem Amerike. To je še posebno skrb vzbujajoče na področju 5G in polprevodnikov, ki sta temelja prihodnjega svetovnega gospodarstva. S tega vidika je za ZDA ključno, da se s Kitajsko enakovredno spopada na vseh področjih, kjer veliki sili tekmujeta.

Čeprav tudi Trumpov pristop lahko označimo za »bojevitega«, obstajajo med njegovo in Bidnovo različico omejevanja bistvene razlike. Prvič, Bidnova ekipa se želi s kitajsko grožnjo spopadati v sodelovanju z zavezniki in ne enostransko. Drugič, Biden ne namerava zgolj udrihati po Kitajski, ampak bo tudi več vlagal v ameriške inovacije. V ozadju tega pristopa je prepričanje, da Pekinga ne bodo spravili na kolena agresivni ukrepi Amerike ali njenih zaveznic, temveč lastne politike kitajskega državnega kapitalizma in avtoritarnosti. Po mnenju Washingtona se dolgoročno ne bodo obnesle zaradi ogromne zadolženosti Kitajske in stalnih tveganih naložb v države v razvoju.



Druga možnost je soodvisnost, za katero se zavzemajo predvsem oblikovalci gospodarskih politik v Bidnovi administraciji. Po njihovem mnenju ne bo nihče zmagovalec, če bo boj med Združenimi državami Amerike in Kitajsko privedel v položaj, v katerem bo v samem temelju ogrožena gospodarska in finančna arhitektura sveta. Namesto da bi zabredli v hladno vojno, želijo s Kitajci konstruktivno sodelovati prek obstoječe multilateralne arhitekture in jo preoblikovati tako, da bo ustrezala Kitajski, kjerkoli bo to mogoče, ter po potrebi ustanoviti nove institucije, da bi Kitajsko pripravili do bolj multilateralnega delovanja. Ne moti jih, da Kitajska krepi svoj vpliv na tujem prek naložbenih programov, kot je »en pas, ena pot«. Avtocestni in drugi infrastrukturni projekti resda niso tako kakovostni, kot bi si želeli, vendar se zavedajo, da Kitajska pomaga izboljševati življenjski standard ljudi po vsem svetu. To je pogled na svet z bolj pozitivnim izkupičkom za vse strani, kjer s konkurenco vsi nekaj pridobijo – kar za tiste, ki so študirali ekonomijo, ni nič presenetljivega.

Obstaja pa tudi nadomestna možnost, na čelu katere so predsedniški odposlanec za podnebje John Kerry in člani administracije, ki v podnebnih spremembah vidijo največjo grožnjo za Ameriko, vključno s Kitajsko. Namesto politike omejevanja ali soodvisnosti si želijo ameriško-kitajskih odnosov, ki bodo usmerjeni v boj proti globalnemu segrevanju, v katero mora biti vključena Kitajska kot največji svetovni onesnaževalec. Pri tem bo pomagalo, da je Kerry v dobrih delovnih odnosih s kitajskimi funkcionarji, kljub temu pa je ta pot med vsemi možnostmi še najmanj izoblikovana. Ne gre za pomanjkljivost, ampak za temeljno lastnost. Po mnenju tistih, ki podpirajo ta pristop, bo razvoj ameriško-kitajskih odnosov sledil razvoju grožnje podnebnih sprememb.

Kateri pristop bo izbral Biden? Glede na njegovo težnjo po doseganju konsenza bo verjetno šlo za kombinacijo vseh treh pristopov, kjer bo Biden poskušal okrepiti vlogo svojih funkcionarjev, hkrati pa v prihodnjih letih doseči napredek pri čim več ciljih. Kratkoročno je tako ravnanje smiselno, vendar bodo brez celovite strategije Združene države Amerike še vedno primorane sodelovati s Kitajsko, ki ima precej drugačne vrednote in standarde ter vse večjo moč, da svoj pogled na svet širi na tujem. Strateški pregled ameriško-kitajskih odnosov je absolutno pravi korak za oblikovalce politik v Washingtonu; pravo vprašanje pa je, kaj bo Washington naredil potem, ko bo ta pregled zaključen.


***
Ian Bremmer, predsednik skupine Eurasia Group in družbe GZERO Media, je avtor knjige Us vs. Them: The Failure of Globalism.

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.