Včasih je bilo tekmovalca sram, zdaj je vsega kriv trener

Za najbolj bran slovenski časnik se spodobi, da je bil med prvimi, ki so čestitali trikratnemu olimpijcu Filipu Leščaku za okroglo obletnico. Eden najvidnejših predstavnikov slovenskega juda ob koncu prejšnjega stoletja je v nedeljo dočakal 60 let.

»Ni zelo veliko, pa tudi malo ne. Počutim se dobro, močnega, zdravega. Šport je še vedno moj način življenja, rekreacija z družbo, treniranje otrok, kolo … Bil sem že v boljši formi, a se ne morem pritoževati,« pravi Leščak, ki je nekdanjo Jugoslavijo zastopal na OI 1984 v Los Angelesu in OI 1988 v Seulu ter Slovenijo na njenih prvih igrah leta 1992 v Barceloni.

Ko je prvič odšel prek luže, mu je bilo 24 let. Ni veliko manjkalo, pa bi se vrnil s kolajno. Pravzaprav še danes, dobrih 26 let pozneje, meni, da se mu je zgodila krivica. »Takrat se sicer nisem pritoževal nad sodniki, so se pa vsi drugi v reprezentanci,« se je spominjal Leščak, ki je osvojil nehvaležno 5. mesto. »Borba za bron s Francozom je šla v mojo smer. Tekmecu so pogledali skozi prste, saj sem jaz imel tri akcije, tudi juko, ki so mi jih ovrednotili za tri točke, sta bili pa vsaj dve vredni pet točk. On pa je imel eno akcijo za pet točk in samo to šteje pri judu, kjer se akcije ne seštevajo,« je pojasnil sogovornik, ki se mu je kolajna izmuznila še trikrat, tudi na svetovnem prvenstvu in dvakrat na evropskem prvenstvu je bil peti.

Ampak igre pod petimi krogi so vendarle nekaj več. Razmere v svetu so bile leta 1984 precej napete, bila je hladna vojna, zaradi katere sta igre med drugimi bojkotirali Sovjetska zveza in Nemška demokratična republika. »Športniki nismo ničesar občutili, nismo se ukvarjali s politiko. Je pa res, da je bila konkurenca marsikje okrnjena, ker ni bilo dveh športnih velesil,« pravi Leščak, ki je imel v Kaliforniji velike oči. »Takrat ni bil mačji kašelj, če si šel na drug konec sveta. Že če si šel na tuje, je bilo nekaj posebnega, četudi samo prek meje. Športniki smo imeli ta privilegij, da smo videli veliko sveta. Moji trenerji, denimo Janez Vidmajer in Stanko Topolčnik, ki so že bili na olimpijskih igrah, so mi govorili, kako je v olimpijski vasi. O tem sem potem sanjal. Res je bilo vsega na vsakem koraku, od hrane do pijače, ki je pri nas nismo poznali. Bilo je kot v Indiji Koromandiji,« je bil nad bliščem navdušen tekmovalec Impola iz Slovenske Bistrice.
 

Smola z žrebom

Na naslednjih igrah ni bilo več takšnega kulturnega šoka. OI v Seulu so bile v času, ko se je v Evropi že počasi trgala železna zavesa. »V Korejo sem šel po rezultat, po kolajno. Ampak ta je na olimpijskih igrah stvar dneva, okoliščin. Imel sem smolo, ker sem imel že v prvem kolu premočnega nasprotnika, to je bil Japonec Okada, dvakratni svetovni prvak. Moral sem mu čestitati za zmago,« je poraz športno sprejel Leščak, ki je bil na koncu 20.

Štiri leta pozneje pa ga je doletela čast, da je zastopal barve ravno rojene države. »To je bil dodaten motiv, da sem vztrajal, samostojna Slovenija, vsi smo imeli kurjo polt od navdušenja. Želel sem doseči dober rezultat, ampak spet imel smolo, ker sem naletel na evropskega prvaka in svetovnega podprvaka iz Nizozemske,« žreb ni bil naklonjen tedaj 31-letnemu Leščaku. Bil je celo najstarejši v slovenski odpravi … »Kar čudno se sliši, še ne 32 let, pa najstarejši.« Zasedel je 30. mesto. »Poznalo se je, da Jugoslavije ni bilo več in smo zaradi vojne in vsega skupaj imeli malo priprav. To ni izgovor, pač tako je bilo.«
 

Šport je prežet z egoizmom

Zatem se je podal v trenerske vode pri Judo klubu Drava. Od leta 2000 je bil v reprezentančnem strokovnem štabu in se leta 2008 v Pekingu iger udeležil še kot trener. »Igre so postale zgolj še biznis, marketing. To je glavna razlika v primerjavi s prejšnjimi časi.« Biti tekmovalec ali trener na OI je nekaj povsem drugega, dodaja: »Boljše je biti tekmovalec kot trener. Ko sem bil tekmovalec in izgubil, me je bilo sram pred trenerjem. Zdaj je tako, da je trener za vse kriv. Vse se je postavilo na glavo. Miselnost tekmovalcev se je spremenila, ker so jim vbili v glavo, da je pomemben samo rezultat. Vsak gleda zgolj še nase, ni več kolegialnosti. Mislim, da šport ne gre v pravo smer. Moto zdrav duh v zdravem telesu je pozabljen. Zaradi denarja je več egoizma in manj prijateljstva.«


Zaradi koronavirusa so bile prvič po drugi svetovni vojni odpovedane olimpijske igre, v Tokiu naj bi jih izvedli prihodnje leto. »Upam, da jih bodo, ker šport se ne sme ustaviti. Optimizem vliva odkritje cepiv, ki bi lahko zaustavila pandemijo,« drži pesti Leščak, ki je ponosen, kako se je judo v Sloveniji razvil, odkar je končal kariero. »Napredek je neverjeten. Mi smo orali ledino, naši nasledniki pa so nas presegli. V klubih se dobro dela, čestitke vsem skupaj, posebno pa Marjanu Fabjanu. On je najbolj zaslužen za vse uspehe. Je motor slovenskega juda in drži korak z velesilami. Vsa čast.«