V Tivoliju spet vsaj začasni mir

Januar je po navadi mesec polnih lednih dvoran in navdušenega občinstva zlasti v tistih pravih hokejskih deželah. Slovenija po tej plati nikdar ni mogla doseči vodilnih, vendar pa je izjemna tradicija tudi pri nas ohranjala prav spodobno raven zanimanja. Zdaj gledalcev zaradi boja z zloveščim virusom ni, prihodnost Olimpije in Jesenic pa je meglena. Obe instituciji hokejske igre v Sloveniji zdaj že več sezon zapored pripadata alpski ligi, gledljivemu tekmovanju, pa vendarle manj kakovostnemu in posledično privlačnemu, kot je bila nekoč EBEL. Toda naši moštvi naložbam bogatih tekmecev nista več mogli slediti, slovo od te izbrane druščine je bilo pred štirimi leti neizogibno. Predvsem v ambicioznem ljubljanskem taboru bi se radi vrnili med najboljše v regiji. Ne nazadnje je Olimpija osvojila naslov najboljše v alpski ligi, trenutno je na lestvici 2. za Brunicom. Mir v Tivoli si je po porazu v derbiju domačega prvenstva na Jesenicah vrnila s sredino gladko zmago v Val Gardeni (5:0; Pance, Simšič, Mehle, Zorko, Čimžar), toda prav mirnega spanca za zmaje še ni. Njihov trener Gregor Polončič je po porazni predstavi na Jesenicah bruhal ogenj kot nekoč Matjaž Sekelj, ko so njegovi igralci odpovedali na domačem ledu proti železarjem, pri slednjih pa šest ruskih hokejistov s trenerjem Sergejem Borisovom zaradi dolgov kluba ni hotelo nastopiti. Sicer pa pogled v preteklost, tudi novoletno, prinaša zanimivo primerjavo. Pri Olimpiji je bilo vroče tudi 1. januarja 2010, ko je sanjsko moštvo s Frankom Banhamom in vzhajajočim asom Žigo Pancetom izgubilo s takrat realno slabšimi Jesenicami po kazenskih strelih.

Daljša pot od železniške

V Ljubljani si želijo graditi moštvo za ICEHL, nekdanjo EBEL, s sedanjim kadrom so od konkurenčne vloge v tem tekmovanju še daleč. In na ledu bo treba igrati hitreje in učinkoviteje. Če bi sedanji športni direktor Jože Kovač pri številčni premoči petih proti štirim tako zmedeno deloval, kot sta v trenutkih odločitve na tem zadnjem derbiju Jure Sotlar in Miha Štebih, ne bi dosegel niti olimpijskih iger niti ugleda enega najbolj ustvarjalnih branilcev pri nas v razredu Igorja Beribaka, Murajice Pajiča ali pozneje Valerija Šahraja in Toma Juga ... Jesenice? Sprehod po avli Podmežakle razkriva veličastno preteklost številnih asov in polnih tribun. Sredin poraz v Asiagu z 0:3 nikakor ni sramoten, jasno pa razkriva, da to garaško moštvo z zares temeljitim vodenjem trenerja Mitje Šivica in športnega direktorja Marcela Rodmana nima kontinuirane dodane vrednosti. Z izjemno srčnostjo lahko užene največjega domačega tekmeca, preseneti tudi koga od drugih favoritov, toda do ICEHL je za Jeseničane precej daljša pot od te železniške, ki jo ravno zdaj prenavljajo na progi skozi Karavanke.