V 30 letih velik razvoj, a lahko bi bili uspešnejši

Ko se je Slovenija pred tremi desetletji odločila za samostojno pot, je bila po eni strani gospodarsko najrazvitejši del takratne Jugoslavije in tudi takratnega socialističnega dela Evrope. A začetek je bil težak in negotov, ne le na političnem in varnostnem področju, ki ga je zaznamovala desetdnevna osamosvojitvena vojna. Leta 1991 je pri nas vladala tudi velika gospodarska in finančna negotovost, letna stopnja hiperinflacije je takrat znašala kar 247 odstotkov. Mlada država je zato morala hitro postaviti lastni gospodarski in finančni sistem ter poskrbeti za denarno suverenost, ki je bila ključna za ekonomsko preživetje.



Ustanovitev lastne centralne banke, Banke Slovenije, vodil jo je guverner France Arhar, in nato uvedba prve slovenske valute, tolarja – po izteku brionskega moratorija oktobra 1991 – sta bila mejnika, ki sta pomenila dejansko ekonomsko osamosvojitev Slovenije v razmerah, ko se je država skoraj brez lastnih deviznih rezerv borila za mednarodno priznanje. Slovenija se je v prvih letih po osamosvojitvi uspešno včlanila v mednarodne organizacije (OZN, Mednarodni denarni sklad, Svetovno banko, EBRD, Svetovno trgovinsko organizacijo, Cefto in tako dalje) in si za strateški cilj postavila še vključitev v evroatlantske
povezave, EU in Nato.



Za slovenska podjetja se je z odhodom iz nekdanje skupne države domači trg skrčil z 22 na dva milijona, zato so morala poiskati svoje nove poslovne priložnosti na tujih trgih in to jim je odlično uspelo že v dveh letih. Poosamosvojitvena recesija z globokim, skoraj devetodstotnim gospodarskim padcem leta 1991 je trajala le do leta 1993, nato je država začela 15-letno obdobje neprekinjenega gospodarskega razvoja in rasti, ki je trajalo vse do začetka svetovne gospodarske krize leta 2008. Ta je najprej prizadela le finančni sektor na Zahodu. A že na začetku leta 2009 je ta kriza v velikem zamahu zajela tudi Slovenijo in boleče razkrila številne napake ekonomske politike in korporativnega upravljanja pri nas.

Številna posojila, ki so jih v letih gospodarskega buma takrat slabo nadzorovane banke podeljevale za menedžerske prevzeme in druge megalomanske projekte, so postala slaba, državo je zajel kreditni krč in gospodarski padec je trajal v obliki črke W vse do začetka leta 2014, ko se je po dragi sanaciji bank povrnila tudi gospodarska rast, ki je trajala do začetka pandemije na
začetku lanskega leta.
 

Razlike med letoma 1991 in 2021

Življenjski standard in kupna moč sta se v Sloveniji v treh desetletjih seveda precej izboljšala, kažejo statistični kazalniki, življenjska doba se je v tem času zvišala s 70 na 78 let. Število prebivalcev se je povečalo za dobrih 100.000. Obseg gospodarstva, BDP, smo v tem času realno povečali za 91 odstotkov, so izračunali statistiki, BDP na prebivalca pa več kot početverili, s pet tisoč na dobrih 22.000 evrov. A tudi delež javnega dolga v BDP se je več kot početveril, z 18 na več kot 80 odstotkov BDP. Predvsem zaradi financiranja proračunskih primanjkljajev in bančnih sanacij se je javni dolg povečal na dobrih 37 milijard evrov. To pomeni, da na vsakega prebivalca pride približno 18.000 evrov dolga.

»Razlike med Slovenijo v času ob razglasitvi neodvisnosti in danes so velike. V političnem smislu je ključna razlika seveda v tem, da zdaj o usodi svoje lastne države odločamo sami, žal ne vedno zelo racionalno, prej pa smo bili del neke širše skupnosti. V ekonomskem smislu je Slovenija postala del tistega območja, v katerega smo si ob neodvisnosti želeli. Na splošno se je blaginja prebivalstva precej povečala, a žal je ta proces spremljalo tudi povečevanje razlik,« ugotavlja Mojmir Mrak z ljubljanske ekonomske fakultete. Gospodarski razvoj naše države od začetka do zdaj bi, merjeno s šolskimi ocenami od 1 do 5, ocenil z zaključno oceno 3.

»Bi pa ta ocena bila boljša za prvo obdobje, do vstopa v EU in območje z evrom, in slabša za obdobje zadnjih 15 let. Naj pojasnim. V prvem obdobju nam je uspelo dokaj uspešno vzpostaviti državo ter jo pripeljati v vse tiste institucionalne strukture, v katere smo si želeli. Tudi v smislu vodenja ekonomske politike je bilo to obdobje, v katerem smo delovali solidno, čeprav ne brez napak. Med njimi bi omenil predvsem način privatizacije ter počasnost strukturnih reform. Po vstopu v EU in evroobmočje pa smo se na gospodarskem področju znašli v nekakšnem vakuumu. Ni nam uspelo definirati svojega razvojnega modela v novem, širšem gospodarskem okviru in tudi odzivanje naše ekonomske politike tako v letih neposredno pred finančno krizo kakor tudi po njej se je izkazalo za dokaj slabo,« meni Mrak.



Ključna razlika med Slovenijo pred 30 leti in zdaj je v kontekstu svetovnih gospodarskih gibanj, meni Jure Stojan, direktor razvoja ter raziskav na Inštitutu za strateške rešitve. »Ob osamosvojitvi leta 1991 se je slovensko gospodarstvo znašlo v krizi lokalne oziroma regionalne razsežnosti. Na našo veliko srečo so nam geografsko najbližji trgi uživali rast, takrat smo se nanje lahko oprli. Izpad jugoslovanskih trgov je slovensko gospodarstvo reševal s preusmeritvijo izvoza v Zahodno Evropo. Gospodarska kriza, povezana s pandemijo covida-19, pa je svetovna kriza. Čeprav razvite države že kažejo znake zdravega okrevanja in nekatere skrbi že gospodarsko pregrevanje, slabe razmere v državah v razvoju ne pomenijo nič obetavnega za svetovno rast. In to seveda v času, ko se geopolitična razmerja moči vzpostavljajo na novo.«

Poštena ocena našega razvoja po osamosvojitvi je mogoča samo, če pogledamo še nekaj desetletij globlje v zgodovino, pravi Stojan, ki je iz ekonomske zgodovine doktoriral na univerzi v Oxfordu. »Slovenski bruto domači proizvod na prebivalca je, merjeno v realnih mednarodnih dolarjih, dohiteval zahodnega vse do konca sedemdesetih let. Po podatkih univerze v Groningenu je Slovenija leta 1979 prvič in zadnjič prehitela Italijo po omenjenem kazalniku. Potem pa je sledilo obdobje krčenje slovenskega gospodarstva skozi celotna osemdeseta, seveda pohitreno s hiperinflacijo druge polovice tega desetletja. Zahodna gospodarstva so kljub občasnim recesijam nadaljevala svojo rast, tako da je med nami in njimi zeval vse večji prepad v BDP na prebivalca.«



Leto 1991 je z gospodarskega vidika »predstavljalo primer radikalne strukturne reforme, kako slovensko gospodarstvo vrniti v tirnice rasti. Ta cilj smo dosegli po nekajletnem dramatičnem prilagajanju, kar se izraža kot zmanjševanje BDP na prebivalca v prvih letih samostojnosti. S stališča dolgoročnih trendov gospodarske rasti je tranzicija odlično uspela. Vendar bom vseeno dal oceno 4, in ne 5, ker smo na začetku novega tisočletja imeli nevzdržen razvojni model previsokega finančnega vzvoda, zato je bila za nas svetovna finančna kriza še posebno boleča,« pravi Stojan.

Hkrati pa opozarja, da smo zapravili marsikatero priložnost začetnega obdobja samostojnosti. »Samo en primer: da bi, denimo, postali gospodarski most med EU in JV Evropo, se ni uresničilo. Še več, številne multinacionalke danes Ljubljano pokrivajo iz Zagreba, Beograda ali Budimpešte, namesto obratno. Nekateri pregovorni evropski vlaki so pač odpeljali brez nas.«
Izvozniki so lokomotiva gospodarstva

Kje, na katerih področjih, poleg včlanitve v EU in evroobmočje – je (bil) napredek v razvoju Slovenije najočitnejši? »Za majhno in odprto ekonomijo je bila včlanitev v EU in evroobmočje gotovo ključna. Pravila igre, ki jih postavljata eno in drugo, omogočajo našemu gospodarstvu in družbi kot celoti razvoj, ki nam ga brez tega okvira ne bi uspelo dosegati. Kot država smo zelo očiten napredek dosegli na področju povečevanja konkurenčnosti gospodarstva, pri vključevanju številnih slovenskih podjetij v globalne verige vrednosti,« poudarja Mrak.


Poglejmo nekaj podatkov: leta 1992 smo, na primer, izvozili za nekaj več kot pet milijard evrov blaga, leta 2020 pa kar 6,6-krat več (za 32,9 milijarde evrov blaga). Medtem ko je pred desetletji slovenski izvoz temeljil na izvozu nekaj velikih podjetij, »so zdaj pomembni izvozniki številna slovenska podjetja. Povečanje internacionalizacije pa ni omejeno na gospodarstvo, temveč je jasno razvidno tudi na nekaterih drugih področjih, kot so, na primer, znanost in raziskovanje ter visoko šolstvo. Sloveniji je v tem obdobju uspelo bistveno izboljšati tudi številne segmente svoje fizične in socialne infrastrukture, čeprav struktura teh investicij ni bila ravno optimalna,« meni Mrak.

Po drugi pa je za Stojana »ironično, da smo v Sloveniji največ dosegli na področju, za katero sploh nismo vedeli, da obstaja, oziroma ga ekonomisti znajo meriti šele kratek čas. Na področju ekonomske kompleksnosti namreč – to je koncept, ki je v ekonomijo prišel iz sodobne uporabne matematike, zlasti teorije omrežij. Tako se šele zadnjih nekaj uveljavlja spoznanje, da je ekonomska kompleksnost nekaj pomembnega. Zelo poenostavljeno, saj je za gospodarstvo dolgoročno bolje, če zna proizvesti veliko različnih proizvodov in storitev, ker je zato bolj prilagodljivo in lažje izkorišča nove priložnosti, predvsem tiste, ki jih ponujajo multidisciplinarna sodelovanja. In po zadnji različici Atlasa ekonomske kompleksnosti, ki ga izdaja univerza Harvard, je Slovenija deseta najboljša na svetu.«

Svojo ekonomsko kompleksnost celo uspešno povečujemo, saj smo med zadnjima izdajama napredovali za tri mesta. Vendar pa je ta kompleksnost dvorezen meč, saj svoje gospodarske rasti ne moremo več spodbujati s povečevanjem kompleksnosti, ki bi bila sama sebi namen. »Oziroma drugače povedano, nizko viseče sadove ekonomske kompleksnosti smo že potrgali. Najrazvitejše države sveta lahko dolgoročno dohitimo samo, če postanemo avtorji inovacij svetovnega formata,« je prepričan Stojan.

Kako naprej, v prihodnjih trideset let?

In kje bi od odločevalcev v državi pričakovali več, kje so bile narejene napake – in nas zato čaka največ dela v prihodnje? Če pogledamo nazaj, lahko obdobje tridesetletne samostojnosti na grobo razdelimo v dve polovici, prvo od leta 1991 do približno leta 2008 in drugo od takratne krize naprej. V prvem pionirskem obdobju se je Slovenija uspešno postavila na lastne noge kot solidno delujoča suverena država, z vsemi atributi, vključno z lastno centralno banko in valuto. Postopen razvoj, brez šokterapij ob zamenjavi ekonomskega sistema, je državo usmeril na uspešno pot in leta 2008 smo po razvitosti že dosegli 91 odstotkov povprečja Unije.


Te številke pozneje nismo več dosegali, zdaj, po skoraj izgubljenem desetletju, pa se ji le počasi približujemo.
»Temu dohitevanju razvitega zahoda se v ekonomiji učeno reče konvergenca in je pisano ali nenapisano vodilo slovenskega gospodarstva že iz časov Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti (ki je sicer kot politična in gospodarska tvorba kazala prav osupljive paralele s sedanjo EU). Ampak ekonomska konvergenca je samo neki abstraktni cilj. In doseči se ga da po marsikateri poti, le da se zdi, da se v Sloveniji še nikoli nismo zares odločili, po kateri želimo kreniti,« pravi Jure Stojan in opozarja, da nam manjka strateškega premisleka.

Prispodoba, s katero je bil v javnosti opisovan ta konvergenčni cilj, je bila jasna – Slovenija naj bi v nekaj desetletjih postala »druga Švica«. Ta prispodoba »zelo jasno kaže strateško omejenost slovenske razvojne politike, ta (ne)ambicija biti zgolj in samo dobra kopija nekoga drugega (v najboljšem primeru). V vmesnem času je Izraelu uspelo, da je v mednarodni gospodarski javnosti postal znan kot 'startup nation' – narod zagonskih podjetij. Estonija je dandanes svetovna blagovna znamka 'e-Estonija'. Velja za 'digitalno najnaprednejšo državo na svetu'.«


Za kaj točno pa si prizadeva Slovenija? »Vprašajte to v finančnih središčih sveta – od New Yorka, Frankfurta, Pariza do Šanghaja in Tokia – in ljudje vam ne bodo znali odgovoriti. Drugače, torej, kot za Švico, Izrael ali Estonijo, ki so vsa po vrsti prav tako 'majhna odprta gospodarstva' kot mi. Izrael kaže, da je to izvedljivo tudi ob sicer krhkih varnostnih razmerah, ki za povrhu vsega skrbijo za tok slabih novic v mednarodnih medijih. Estonija kaže, da je takšno grajenje blagovne znamke izvedljivo v zgolj nekaj letih samostojnosti. Zato se bojim, da je ta neambicioznost, ki se že kaže kot razmeroma šibka blagovna znamka 'Made in Slovenia', znak našega relativnega neuspeha,« opozarja Stojan.

Po drugi strani pa Mrak ključnega problema za razvoj Slovenije v prihodnje ne vidi na »področju ekonomije, temveč v politiki, ki se očitno ni več sposobna racionalno pogovarjati o stvareh, ki so strateško pomembne za državo. To je nujno treba spremeniti. Brez tega so že in bodo vse bolj ogrožena temeljna stremljenja, ki smo jih imeli v času odhoda iz nekdanje Jugoslavije.«