Urška Hrovat, članica ekipe vražjih Slovenk, se je s petimi zmagami, bronom in srebrom v skupnem seštevku slalomske razvrstitve svetovnega pokala in bronom s svetovnega prvenstva v zgodovino slovenskega alpskega smučanja zapisala kot ena naših najboljših slalomistk vseh časov.
Urška Hrovat, Luka Žagar in njun sin Filip pred dvema letoma v Podkorenu, na veleslalomu za svetovni pokal Foto Mediaspeed
Danes je od ranega jutra polno zaposlena podjetnica, zastopnica smučarskih oblačil švedske blagovne znamke Tenson in lastnica smučarske šole v Kranjski Gori. Za dušo smuča le še enkrat letno, v avstrijskem Flachauu, najraje s partnerjem, prav tako nekdanjim profesionalnim športnikom, hokejistom
Luko Žagarjem, in njunim devetletnim
Filipom.
Najlepše je bilo zmagati na Zlati lisici
»Vedno je najlepše zmagati doma, zlato na Lisici leta 1994 pa je bilo tudi moja prva zmaga v svetovnem pokalu,« ji na obrazu zaigra nasmešek. »Zmagati pred domačimi, prijatelji in svojim občinstvom je gotovo nekaj veličastnega. V tistih časih si je tekme na Pohorju ogledalo na tisoče gledalcev, to je bil slovenski smučarski praznik, zato so bili občutki res lepi in nepozabni. Kot tekmovalec se takrat morda tega ne zavedaš povsem, saj si želiš le miru, da se lahko osredotočiš na tekmo, ko si starejši, pa začneš gledati drugače in si rečeš – res je bilo dobro. Lepi spomini so mi zagotovo ostali,« pove z iskricami v očeh. Kaj vse ji je dalo smučanje?
SLO., LJ., 23.1.2019, URŠKA HROVAT, FOTO: DEJAN JAVORNIK
»Naučilo me je točnosti, strpnosti in življenjske discipline. Tega, da nikoli ne odnehaš, ko je najteže, in da poskušaš odkljukati vse, kar imaš dnevno na seznamu. Sama stremim k perfekcionizmu, vse želim imeti pod nadzorom, s čimer si dostikrat otežim vsakdan,« prizna. Smučanje pa ji žal ni dalo le lepega, ampak je pustilo posledice tudi na telesu. »Težave s hrbtom so še najmanj moteče, najteže sem se navadila na težave s ščitnico. Zdaj sem končno ujela ritem zdravil, prej pa je bilo skoraj pet let precej burno. Od nihanja razpoloženja, teže, poslabšal se mi je vid, motena je bila tudi koncentracija. A zdaj z zdravili obvladujem stanje,« je pozitivna.
SLO., LJ., 23.1.2019, URŠKA HROVAT, FOTO: DEJAN JAVORNIK
Tekmovalnega smučanja danes skoraj ne spremlja. »Ne, ker ne bi želela ali me ne bi zanimalo, ampak žal nimam časa. Med tednom delam v pisarni, med vikendi pa sem na ali ob smučišču. Seveda pogledam rezultate, uspehi pa me tako ali tako najdejo povsod, tudi sredi smučišča,« se nasmeje.
Bi, če bi tekmovala danes, trenirala s svojo ekipo?
»Ja, saj sem že zadnja leta kariere razmišljala o tem. To je bil tudi eden od razlogov, da sem jo zaključila. Zavedala sem se, da bi za napredek potrebovala svojo ekipo, nisem pa imela več dovolj energije, da bi se podala v to. Roko na srce, mi je bilo takrat po malem že vsega dovolj. Imela sem tudi težave s hrbtenico in tako sem se po letu in pol intenzivnega premišljevanja po svetovnem prvenstvu leta 2001, na katerem sem sicer tekmovala s strgano ramensko vezjo, odločila, da bom končala kariero. Ni pa bil to boleč zaključek, niti me ni bilo strah, da se ne bi znašla v življenju. Veselila sem se drugačnega, 'normalnega' življenja,« pove.
Z vražjimi puncami so še v stikih?
»Smo, s
Špelo Pretnar in
Alenko Dovžan skorajda dnevno, občasno tudi z
Natašo Bokal, z ostalimi pa se enkrat letno dobimo in obujamo spomine. Zadnji dve leti smo se poleti dobile tudi s fanti in je bilo prav prijetno,« pove veselo.
Za smučanje komaj še najde čas
Velik del njenega življenja je danes namenjen poslu. »Dela imam toliko, da v pisarno prihajam ob 6. uri zjutraj in ostajam do popoldneva, pa tudi pozneje telefon še zvoni. Nimam časa niti za kavo, vse sestanke pa si naročam kar sem,« pove. »Še dobro, da imam to delo res rada, da delam s srcem,« pristavi. Ko je nekaj let živela na Švedskem, je spoznala lastnika podjetja Tenson, ki ji je predlagal širitev na slovenski trg. Takrat je to še ni zanimalo, ko pa se je ponudila možnost sodelovanja s Smučarsko zvezo Slovenije, je šla v akcijo. Najprej je poskrbela za oblačila alpskih smučarjev, letos je oblekla še deskarje, največ dela pa ima z veleprodajo.
SLO., LJ., 23.1.2019, URŠKA HROVAT, FOTO: DEJAN JAVORNIK
Samo s svojim v športnih krogih znanim imenom mi v poslu prav gotovo ne bi uspelo. »Zelo nerada se izpostavljam in nikoli se nisem zanašala le na svoje ime. Tudi če imaš odličen izdelek, to ni dovolj za sklenitev posla. Pomembno je, koliko daš v to sebe, kakšni so tvoj pristop, predstavitev, ponudba. Sem tudi zelo odprta, če česa nisem vedela, sem to iskreno povedala, kar je bil vedno pravi pristop,« se zaveda.
Na jubilejni Zlati lisici leta 1994 je osvojila prvo 'lisičko' skupaj z Vreni Schneider.
Zimski vikendi so zadnjih sedem let namenjeni njeni smučarski šoli. »Zdaj učim sicer le še v času zimskih počitnic ali ob posebej dogovorjenih priložnostih, šole pa kljub pomanjkanju časa ne morem povsem predati drugim. Dolgoletnim strankam ogromno pomeni, da me vidijo ob smučišču,« pove.
Na prvem mestu je Filip
Materinstvo je spoznala pri 35 letih. »Filip mi je povsem spremenil življenje, vrednote so se mi vzpostavile na novo. Odprl mi je oči. Zelo lepo je, ko se zavedaš, da imaš nekoga za seboj. Da veš, za koga se boriš v življenju, za koga delaš in mu poskušaš omogočiti tisto, kar ga veseli in ga še bo, pa naj bo povezano s športom, šolo ali čim drugim. Kljub temu pa sem se mu naučila postaviti tudi meje. Zahtevam, da se zna obnašati, da ima neke življenjske manire, ki jih bo nesel s seboj. Šola je njegova skrb, povedala sem mu, da se ne uči zame. Pustim mu dovolj svobode, da se razvija v svojo osebnost, omejen ima le čas za videoigrice, pa tudi svojega telefona še nima, ker menim, da ga še ne potrebuje. Oči je pa bolj popustljiv, ja,« pove v smehu.
V celotni zgodovini je stopilo na najvišjo stopničko pet Slovenk: Mateja Svet je slavila leta 1988 z dvojno zmago v slalomu in veleslalmu, nato pa še leta 1990 v veleslalomu. Leto kasneje, leta 1991 si je Nataša Bokal delila prvo mesto z Avstrijko Petro Kronberger v slalomu, leta 1994 pa Urška Hrovat s Vreni Schneider. Tina Maze je leta 2005 dosegla svojo prvo zmago v veleslalomu, leta 2013 pa v slalomu.
Na smuči je seveda postavila tudi sina. »Zelo rad smuča in kar malce me boli srce, ker so naši smučarski dnevi zelo omejeni. Za svoj šport si je izbral hokej, zdaj igra za dve starostni kategoriji, tekme pa so seveda med vikendi. Družinsko življenje je treba v vsakem primeru prilagajati ritmu športa in po eni strani je veliko laže in udobneje, da trenira hokej, saj so treningi v mestu,« se zaveda. »Če sem jaz tista, ki ga peljem na trening, čas, ki ga on preživi v dvorani, izkoristim za sprehod v Tivoliju. To je čas zame, ki ga imam zelo malo, sem ga pa res vesela,« je iskrena.
Dvojina je zdaj v troje
Kdaj pa si vzamejo čas za družinsko življenje? »Tega je premalo, ampak takšen je tempo današnjega življenja. Zdaj je vse, kar vključuje nas tri, naše družinsko življenje,« se nasmehne. »Ko eden od naju Filipa pelje na trening ali tekmo, ko skočimo v Kranjsko Goro, med prazniki ... Kako pa z Luko ohranjata, gradita njun odnos? »Značajsko sva si precej različna, a mislim, da je pri naju ravno to dobrodošlo. Najpomembneje je, da v odnosu nisi egoističen, ne smeš videti le sebe. Pomembno je spoštovanje, da znaš prisluhniti partnerju, dihati z okolico, ki te obdaja. Danes si večina želi individualizma, skupne simbioze pa je vedno manj, ni pristnosti in druženja.
Si vzameta tudi čas le zase?
»Ne, najin čas je zdaj takrat, ko smo mi trije. Tudi če bi si ga vzela, bi se pogovarjala o otroku. Za večerje v restavracijah ni časa, pa tudi Luka zelo rad kuha in raje doma skuhamo in skupaj pojemo. Morda se sliši dolgočasno, nama pa to veliko pomeni. Tudi za zabave ni več ne časa ne želje. Najbolj sem srečna, če grem lahko sama ali gremo skupaj za eno uro v gozd, brez telefona, v mir, zelenje in odklop. A kot je bilo nekoč lepo, je tudi to obdobje zdaj lepo. Zelo srečna sem, da sem lahko na toplem, da me ne zebe, da so pritiski drugačni kot nekoč. Samo zdravja si želim za vse nas,« se nasmehne.
Komentarji