Ljubljančani pred 200 leti v živo prisluhnili Mozartu

Mineva natančno 200 let, odkar je sredi Ljubljane nastopil sam Wolfgang Amadeus Mozart! Leto dni pred ljubljanskim kongresom Svete alianse, leta 1820, je Ljubljana s svojimi predmestji štela že skoraj 20.000 prebivalcev. Kadar se njena elita ni sprehajala vsa okrancljana po drevoredih in vrtovih, se je udeleževala ozkih in petičnih kulturnih dogodkov, ki jim je ton dajala predvsem nemška manjšina. Ta je imela seveda izjemen vpliv na kulturno življenje Ljubljančanov.

Člani najuglednejših ljubljanskih družin so po odhodu Francozov sklenili rešiti Filharmonično družbo pred propadom. V tistem času so se preselili v novo dvorano nemškega viteškega reda, ki je imela tudi oder. Da bi bilo še bolj popolno, so morali ujeti samo še tisto veliko ribo z zares slavnim imenom. In res, julija 1820 niso mogli ujeti večje. Čeprav je bil genialni Wolfgang Amadeus Mozart že 29 let pod rušo, je marsikateri ljubljanski nevednež, teh pa je bilo, kolikor hočete, prav zares mislil, da prihaja v njihovo vas resnično največji med največjimi. Dokler niso izvedeli resnice, je menda med rajo vladala prava evforija. Pa tudi po tistem, ko so izvedeli, da prihaja v bistvu samo najmlajši sin velikega skladatelja Franz Xaver Wolfgang Mozart, ki pa so ga klicali kar Wolfgang Amadeus Mozart ml., zato se je dalo z njegovim imenom tudi tako lepo manipulirati, navdušenje še zdaleč ni splahnelo.

Mozart ml. je bil rojen leta 1791, le nekaj mesecev pred smrtjo svojega očeta. Tudi on se je poskušal uveljaviti kot pianist in skladatelj, a je že v času njegovega življenja ostalo njegovo delo globoko v senci velikega očeta. Po smrti, leta 1844, so ga kmalu pozabili. Še zdaleč pa ga niso pozabili Ljubljančani.

S težkim srcem v Ljubljano

Ker je bilo ena pomembnejših nalog Filharmonične družbe hlastno sprejemanje novih častnih članov, je kronist Friedrich Keesbacher leta pozneje o tem takole poročal: »19. julija 1820 je imel Wolfgang Amadeus Mozart v organizaciji Filharmonične družbe koncert. Takrat je prejel tudi častno diplomo društva in je naveden z zlatimi črkami med častnimi člani. Ime, kakršnega je imel tudi njegov veliki oče, je bilo bistveni razlog, da so Mozarta pogosto razumeli kot velikega Mozarta ... Če smo lahko resnično ponosni, da imamo med častnimi člani, denimo, Haydna ali pa Beethovna, pa ne moremo biti ob slovitem imenu Mozart.«

Ne nazadnje so tik pred odhodom v Ljubljano tudi Mozarta ml. prevevali ne ravno spodbudni občutki. Zdi se, da bi šel raje kam drugam kot v neznano Ljubljano, kamor je 10. julija odpotoval iz Gradca. Dan poprej je takole zapisal v svoj dnevnik: »Jutri odidem v dolgočasno Ljubljano in se šele zdaj zavedam, kako sem ​​v Gradcu užival. Ta večer sem bil s tukajšnjimi najboljšimi prijatelji do dveh zjutraj. Druženja z nepozabnima Hyslom in Janžekovičem, pa mojim dobrim birtom Dettingerjem, ki nas je tako kraljevsko stregel z vinom, ne bom nikdar pozabil.«
Mozart je 12. julija prišel v Ljubljano zagotovo bolj spočitega duha, kot je tja odšel. »Opoldne sem prispel. Prva poročila, ki sem jih tu dobil, pa so bila tako zastrašujoča, da sem si želel že jutri odpotovati dalje. Najpomembnejši člani Filharmonične družbe so odsotni ali pa bolni.«

Že naslednji dan pa se je vse spremenilo. »Ostanem tukaj, koncert bom imel 19. julija,« je sklenil. Štirinajstega je imel z orkestrom Filharmonične družbe prvo vajo: »Družba nima lastnega pihalnega orkestra, ampak si mora pomagati z vojaškimi glasbeniki, ki pa so zelo povprečni in skoraj nič ne gre v redu.«

Kot bi šlo za njegovega očeta

Tik pred koncertom so Mozartu v čast pripravili prisrčno večerjo. Izbrana ljubljanska smetana se je ob druženju s sinom nesmrtnega mojstra kar topila in slinila. Po večerji je organizator neskromne večerje grof Vincenc Gaisruck iz Šentjurja vse prisotne povabil na Grad, »od koder je presenetljivo lep razgled«, je bilo všeč tudi mlademu Mozartu, od tam pa so se napotili v grofovo stanovanje, kjer je sledilo novo slavje. Čim je Mozart vstopil, že so ga presenetili, ali pa tudi ne, z z lovorjevim vencem okrašeno sliko njegovega očeta in pompozno uverturo k Čarobni piščali v polni zasedbi. Osebo, ki je ves čas živela v očetovi senci, so obdarili s sliko njegovega očeta in pesmijo, ki jo je napisal njegov oče?!


Izbrana družba naj bi sprejela, če si je prav zapomnil poznejši ljubljanski župan Henrik Costa, do solz ganjenega umetnika, ki je nato končno sedel za klavir in navzočim zaigral Trio za klavir, klarinet in violo. Costa je dogodek vzneseno opisal: »Številna množica je prisluškovala brez sape pod okni v čudoviti poletni noči.« Kako pa je vse skupaj videl Mozart? »Moj koncert je srečno mimo. Ko se je končal, so mi med donenjem trobent in pevk podelili diplomo častnega člana. Nameraval sem odpotovati, a sem sklenil, da bom ostal še en dan, saj mi hoče družba prirediti vožnjo po Ljubljanici. Takšna vožnja pa je edino res zanimivo razvedrilo Ljubljančanov.«

Naslednje popoldne je ob zvokih glasbe in petja potem res zaplulo več okrašenih čolnov po Ljubljanici navzgor. Po uro dolgi vožnji so nadaljevali zabavo pod senčnimi drevesi vse do večera. Nakar so se na razsvetljenih čolnih in ob svečanem ognjemetu vrnili v mesto.

Sledilo je Mozartovo slovo od Ljubljane. S krajšim postankom v Postojnski jami se je odpeljal v Trst, kjer bi se morala začeti njegova italijanska turneja. Toda takšnega gostoljubja, kot ga je doživel tedaj v Ljubljani, v Italiji še zdaleč ni bil deležen. Prav vsi koncerti so padli v vodo.


Ljubljančani so torej tiste dni slavili in častili najmlajšega Mozarta zares nenavadno, rekli bi, čisto pretirano, skoraj manično. Doživeli so namreč svojevrstno iluzijo in gostili kar njegovega nesmrtnega očeta.