Kaj pandemija razkriva o razmerjih moči znotraj EU

Kaj pandemija razkriva o razmerjih moči znotraj EU in povezanosti držav članic ter kakšne utegnejo biti njene posledice za prihodnost evropskega projekta? Odgovarjajo Prof. dr. Bogomir Kovač, Ekonomska fakulteta UL, Dr. Jure Stojan, Inštitut za strateške rešitve, Dr. Jure Požgan, Fakulteta za družbene vede UL.

Prof. dr. Bogomir Kovač, Ekonomska fakulteta

Pandemija je EU ujela sredi lastnih kriznih razmer, politične menjave komisije, nedokončane proračunske razprave, pričakovane ekonomske stagnacije. EU pod Junckerjem ni uspelo opredeliti reformne agende, nove protikrizne institucije so bolj papirnate, vse je stavila na projekt brezogljične prihodnosti. EU se zdaj sooča s trojno krizo, zdravstveno, ekonomsko in ekološko. To zahteva konkretno, hitro, koordinirano in sistemsko ukrepanje. Tega pa ne zmore, ne institucionalno ne politično. Zato je krizni odgovor EU ostal v starih okvirih, sterilen in neučinkovit.



Spet je ECB prehitela evropsko komisijo, spet se je zataknilo pri fiskalnih ukrepih. Monetarna unija ne more brez fiskalne in slednja brez politične unije in tega tudi covid-19 ne more spremeniti. Komisija je politično šibka, Združeno kraljestvo je zunaj, Nemčijo in Francijo lomi notranja kriza, Italija in Španija sta v dramatični zdravstveni krizi, drugo je bolj drobiž. Devet držav, med njimi Slovenija, zahteva večjo finančno solidarnost v okviru evroobveznic, nasproti je staro jedro z Nemčijo in Nizozemsko.

Očitno pandemija EU ne bo združila, ne bo je niti razbila, umirala bo naprej, na obroke. Pandemija dejansko bolj krepi politično avtokratske pristope, bolj samozadostna zaprta gospodarstva. Liberalna država in social­no tržno gospodarstvo, EU kot njun neoliberalni projekt, po­stajata preteklost. Staro umira, novega kapitalizma pa ni. Tu bo potekala nova ločnica, mimo klasičnih delitev severa in juga, starih in novih članic.

Dr. Jure Stojan, Inštitut za strateške rešitve

Koronavirus ni bil prijazen do EU. Onesposobil je številne dosežke evropske integracije. Meje so zaprte, tako da prostega pretoka ljudi ni, zelo omejil se je tudi pretok blaga. Ni izmenjave študentov in raziskovalcev. Komisija sicer poskuša storiti največ, kar še lahko v okviru svojih omejenih pristojnosti, a je to slabo vidno v poplavi slabih informacij in tudi dezinformacij.

V evroobmočju različni interesi blokirajo bolj ambiciozne skupne ukrepe pomoči. Raste tudi delež državljanov, ki so odkrito sovražni do EU. V Italiji, denimo, ne razumejo zavlačevanja s pomočjo, v Nemčiji nekateri krivijo neorganiziranost južnih držav, češ da so si same krive, da jih je virus tako hudo prizadel. Pandemije pač iz ljudi ne potegnejo samo najboljšega, herojstva, ampak tudi veliko najslabšega.



A sedanje stanje je prej posledica tega, da nobena posamezna država članica nima bistveno večjega vpliva kot druge, kot obratno. Eden od očetov evropskega projekta, Jean Monnet, je dejal, da se bo Evropa kalila v krizah. A je pozabil, da lahko katera koli družba ob istem času obvladuje le nekaj kriz.

Problem danes je, da nimamo hkrati samo zdravstvene, gospodarske in humanitarne krize – prav razmere v grških begunskih centrih so pred tedni tako zamotile evropske voditelje, da se niso bolje pripravili na prihajajoči virus. Predsedujoča država, Hrvaška, ima še potresno krizo. V mnogih državah imajo demokratično krizo. Svet ima tudi naftno krizo. Še kakšna kriza zraven in EU se lahko nepopravljivo zruši.

Dr. Jure Požgan, Fakulteta za družbene vede UL

Pandemija koronavirusa kot še ena v vrsti kriz, s katerimi se sooča EU, zgolj potrjuje ugotovitve nekaterih prejšnjih kriz (npr. finančne in migrantske), in sicer da se države članice pri spoprijemanju s kolektivnimi problemi, zlasti ko ti (upravičeno ali ne) postanejo predvsem varnostno (ali celo preživetveno) vprašanje, zatečejo k iskanju povsem nacio­nalnih in partikularnih rešitev, usmerjenih v zagotavljanje lastnega »preživetja«, če je treba, tudi na škodo drugih (kakor dokazujejo zapleti z blokadami in zasegi mask, zaščitne opreme in respiratorjev) ali pa celo za ceno obstoja skupnosti (vsaj delni suspenz delovanja skupnega trga, napoved konca evroobmočja oziroma celo EU).

V takšnih razmerah je zelo malo prostora za ohranjanje solidarnosti, čeprav je zgodovina evropskega projekta utemeljena prav na tem načelu. Trenutna situacija nas morebiti bolj kot nekatere prejšnje opozarja, da je temeljni problem delovanja skupnosti v času kolektivne krize pravzaprav v njeni nezmožnosti ohranjanja krhkega ravnovesja med simetrijo (zdravstvenega) šoka in asimetrijo (gospodarskih) posledic.

Če je pandemija prizadela vse (resda ne enako močno), bodo posledice gospodarske krize še veliko bolj neenakomerno porazdeljene med državami članicami EU. Najprej in najbolj so prizadete prav države, ki so bile osrednje »poraženke« že v prejšnjih krizah (zlasti Italija in Španija).



Bolj pa skrbi dejstvo, da se iz načinov reševanja teh kriz EU (in države članice) vsaj za zdaj ni kaj dosti naučila. Nasprotovanje severnih držav vzpostavitvi skupnega evropskega dolžniškega instrumenta v boju proti koronavirusu, za katerega se zavzemajo v krizi najbolj prizadete države (med njimi Slovenija), obuja spomin na strogo pogojevanje pomoči iz časa prejšnje finančne krize, ki se je izkazalo za zelo tvegan in družbeno težko vzdržen instrument.

V času krize je zato prihodnost evropskega projekta bolj kot od ekonomskih rešitev odvisna predvsem od politične volje oziroma politične solidarnosti med državami članicami. V primeru, ko te solidarnosti ni, podoptimalni ukrepi proti virusu in nezmožnost hitrega ter učinkovitega gašenja gospodarske krize spet odpirajo prostor evroskeptičnim, populističnim in nacionalističnim silam, ki rešitve iz krize ne ponujajo, vidijo pa jo zunaj EU.