Proti diktatu zabave

Kakšne načrte imaš za vikend? To vprašanje v mojem svetu spada v isto ligo kot tisti brezvezni »kaj dogaja«. Kaj normalno dolgočasen človek odgovori na rutinsko postavljeno vprašanje o tem, kaj se mu dogaja? Naj odgovori po pravici, da bolj malo, ali pa se zlaže, da se ravno odpravlja v boj s troglavim zmajem?

Podobno je z odgovorom na vprašanje o načrtih za konec tedna. Po delovno intenzivnem tednu sem ob koncu tedna najbolj zadovoljen, če lahko odgovorim, da nimam nobenega načrta. Če imam ves teden dneve zapolnjene do zadnje večerne ure, ko sedem pred televizor in zaspim že med napovedno špico izbranega filma, je zadnje, kar bi si želel za vikend, da bi imel ta dva uboga dneva do zadnje ure zapolnjena z obveznostmi.

Ko človek enkrat dobi otroke in se mu svet vrti okoli njih, še opazi ne, kdaj je začel ceniti dolgčas, tisto v mladih letih tako prezirano kategorijo. Če smo se ves teden gnali v službi, po takšnih in drugačnih opravkih, zakaj bi tudi vsak konec tedna, vsako soboto in nedeljo počeli kaj produktivnega?

Sobota dopoldne je, stanovanje­ je nujno treba očistiti in pospraviti, kdo pri zdravi pameti lahko sede na balkonu ob drugi jutranji kavi mirno prebira časopis, knjigo ali preprosto brezplod­no in brezciljno bulji v nebo? Verjetno marsikdo. Vendar ima ta ležerni marsikdo praviloma v neposredni bližini nekoga bolj pridnega, ki je v vsakem trenutku pripravljen postreči s tisto zoprno modrostjo: »enkrat je treba in samo se gotovo ne bo pospravilo«.

Tako marsikdo s stisnjenimi zobmi dvigne zadnjo plat in se loti rednega tedenskega pospravljanja, ker samo se ne bo pospravilo, konec tedna preživeti sprt s pridnejšo in boljšo polovico pa tudi ni najbolj sproščujoče. Lepo pa je, da oba, ležernega in pridnega, druži upor proti diktatu zabave.