Ljubezen v času kovida

Ljubezen je bolezen in okusiti ljubezen je kot okužiti se. Denimo z virusom. Kar ni nič novega, saj je epidemije teh vrst že pred dobrimi tremi desetletji opisal literarni mag Márquez. Le da je za izhodišče namesto koronavirusa vzel – kolero in njeno žarišče postavil daleč od Kitajske, na karibsko obalo rodne Kolumbije.
 
Kot so sodobni zdravniki osrednji liki zgodbe o koronavirusu – če odmislimo okužene paciente in pokojnike –, tudi v Márquezovi poemi, ljubezenski zgodbi, romanu o neizživeti ljubezni, zdravnik, Juvenal Urbino po imenu, poskrbi za usodni zaplet: dokler ne umre, Florentino Ariza ne more izpovedati ljubezni mladostni izbranki, ki po tistem, ko zavrne Florentina, postane Urbinova žena. Pravzaprav je dr. Urbino predhodnik kitajskega dr. Lija, ki je med prvimi opozarjal, da prihaja smrtonosni novi virus in za njim sam tudi med prvimi umrl. Tudi dr. Urbino, ki svoje življenje posveča medicini in družini – prav v tem vrstnem redu! – umre. Še prej pa se spopade s pandemično, endemično kolero in ubijalsko bakterijo Vibrio cholerae. Hoče jo iztrebiti, pri čemer ugotovi, da je skalpel največji poraz medicine in da zdravila nimajo učinka. Za covid-19 jih, denimo, sploh ni.
 
Srce premore več sob kot bordel, pravi Márquez. Tudi poti, ki jih ubira covid, je mnogo. Skrivne so in nepredvidljive. Eni jih preživijo, drugi ne. A zaznamujejo vsakogar, ki se sprehodi po njih. Le da na bolezen, ki jo povzroča covid, nihče ne čaka tako dolgo, kot je čakal Florentino. Pravzaprav je morala smrt najprej vzeti tekmeca, ki mu je speljal izbranko. In ko je po triinpetdesetih letih končno napočil čas, da ljubezen moškega, ki je postal starec, iz kronične preide v akutno fazo, ljubezen ni prišla sama, temveč skupaj s – kolero. Je lahko še slabše? Lahko. Da sploh ne bi prišla …
 
Kako torej z ljubeznijo v času – covida? Enako kot v času kolere in enako kot v času vseh usodnih zadev, ki lahko doletijo živega. Počakati, da te minejo.