S kolesom po najvišje ležeči asfaltirani cesti na Hrvaškem

Sveti Jure pa se bohoti sredi Biokova, tam nad Jadranom, visoko 1762 nad morjem, a še vedno pod oblaki. Za svoj kolesarski izlet sem izbral enega od najbolj vročih dni v tem letu, želja je bila pač večja od pameti.



Že večkrat sem ga hotel obiskati, a je vedno prišlo nekaj vmes, pred leti sem se celo hotel udeležiti kolesarske dirke, ki poteka iz Makarske riviere in prav do vrha, kar znese 32 kilometrov in kolesar tako premaga 1762 višinskih metrov. Rekord znaša uro in pol in če se ne motim, ga ima v žepu prav Slovenec. Kakopak.

Vzpon bom opisal po kolesarsko, kar pomeni, da ne bom dolgovezil z opisi naravnih lepot, ki jih lahko srečaš vmes.

Ne, ne bom ga opisal kolesarsko, škoda vašega časa, opisal ga bom točno tako, kot sem ga sam doživel, vi pa boste presodili ali se vam splača v Makarsko, Podgoro ali Tučepe.

Če z avtom pridete v Makarsko, boste z obeh strani mesta zaman iskali smerokaz, ki kaže v Park prirode Biokovo. Verjetno se izogibajo gneči. Pa vendar ta park obstaja. Če še nimate navigacije v avtu potem pri vožnji skozi Makarsko bodite pozorni na smerokaz, ki kaže v smer kraja Vrgorac. No, to je prava smer, ki vas pripelje 365 metrov višje od morja in tam je vstop v park Biokovo.

Gneča na vhodu, postavna redarka, usmerja razgreto pločevino, največ registrskih tablic tistega dne je prihajalo iz Poljske. Vhod v park stane 50 kun po osebi, če si Hrvat ali kolesar, pa pol manj. Gospa v kamniti hišici me je pregledala od pasu do čelade na glavi, me vprašala, ali sem naš, pomislil sem, da je tudi sama kolesarka in sem prikimal. Plačal sem 25 kun, zraven bi dobil še katalog parka, a sem ga zavrnil, češ, da ga bom vzel nazaj grede, da ga ne trogam do vrha, ker bo že tako ali tako verjetno težko priti s kolesom tja gor.
 

Poseben vozni režim po parku

Če si kolesar, kupiš vstopnico in greš v klanec. Če si z avtom velja drugačen režim. Spuščajo po dvajset avtov naenkrat gor, takrat, ko jih spustijo 20 dol. In čakanje se lahko potegne tudi v več ur. Vendar ne bom o tem, ker tole pisanje je za kolesarje, ki se odločate ali se tega klanca lotiti ali ne.



Lotite se ga, toplo priporočam, vendar ne v poletni vročini, raje zgodaj pomladi ali pozno jeseni, telo vam bo hvaležno. Kolesarsko gledano, vzpon ni težak, samo dolg je. Zato zahteva odlično pripravljenega kolesarja ali pač kolesarja na električnem kolesu. Cesta je več ali manj v obupnem stanju, zato se večina odloči za gorsko kolo, kar je podobno kot bi v gojzarjih šli teč na Ljubljanski maraton.

Srečal sem kakih dvajset specialkarjev, ki so se že spuščali v dolino. Nihče me ni pozdravil, ker je imel preveč dela s cesto, ozkimi gumami, spustom in balanco. Večina je tiščala zobe skupaj, ker so se bali za svoje plombe. Razumem, specialka je lahko kolo in je zato lažje priti do vrha 23 kilometrov dolgega klanca. Ampak treba je priti še dol, cesta pa je za specialko res obupna.

Jaz sem se ga lotil s cikolokros kolesom, ki sem ga predelal v makadamkarja. To pomeni, da sem zamenjal samo krampaste 33- milimetrske plašče z bolj gladkimi 37-milimetrov širokimi. Med spustom sem ugotavljal, da bi bilo optimalno klanca se lotiti z običajno specialko z 28-milimetrskimi gumami, ki bi jim pred spustom izpustil vsaj en bar zraka. Potem bi bila uživancija tudi pri spuščanju in plombe bi verjetno ostale na svojih mestih.
 
 

Gor in samo gor

Klanec se začne na 365 metrih nadmorske višine, konča pa na 1762-ih metrih. Povprečen naklon je okoli 6-odstoten, na nekaj delih ga zaviha na 13 odstotkov. Da, lovci na višince začnejo vzpon že na plaži v Makarski, torej z metra 0 do 1762. Jaz se nisem odločil za to varianto, ker so mi pravili, da je do vhoda v park en sam dolgočasen klanec z zelo lepo asfaltirano cesto, da se pravi klanec začne pri rampi, ki omejuje vhod v park.



Žena me je zapustila točno pred rampo in se s hčero odpravila na Makarsko plažo, jaz pa v kolesarski raj, ki res to je. Naj skrajšam muke kolesarjem, ki gredo v vsak klanec zato, da ga čim prej premagajo: Jon Božič je za ves klanec od morja do vrha potreboval pičlo uro in devetindvajset minut! Klicaj je res potreben.

Jaz od rampe do vrha nisem gledal na uro, ker sem moral vmes še fotografirati in se naužiti vseh lepot narave. Naslednjič pa se ga lotim s kronometrskim kolesom in v bodiju. Da, na glavi sem imel tudi čelado, kar je nekako nenormalno, če je temperatura zraka 37 stopinj po Celzijusu, tudi na taki višini. In še enkrat naj poudarim, klanec ni težak zaradi naklona, ampak zgolj zaradi dolžine in če si vmes privoščite fotografiranje ali občudovanje razgledov, potem boste na vrh prišli zgolj z najširšim nasmehom, kar ga vaš obraz premore. Da, tudi nogi bosta pekli, vendar, če ste klancar bo ta bolečina ena najprijetnejših.

Srečeval in tudi prehiteval sem kolesarje na gorskih kolesih, brez spd pedal in s tlakom okoli enega bara, s prenizkim ali previsokim sedežem, obvezno brez čelade, ena kolesarka celo v kopalkah. Največ pa jih je bilo na električnih kolesih, seveda. In vsi so na vrh prišli zaripli do konca barvne lestvice in naprej. Očitno je šlo zares ali pa so bili prvič letos na kolesu.



Jaz sem ta klanec vzel kot kljukico v dnevniku, ker se pač spodobi, da osvojiš tudi hrvaški Mangart. Če smo dosegli italijanskega in avstrijskega, zakaj ne bi še madžarskega in hrvaškega in tako obdelamo vse najvišje ležeče asfaltirane ceste naših sosedov. Specialkarji smo čudna bitja in zato so nam klanci prioriteta, čeprav bi bila zgodba zanimivejša, če bi opisoval spust s Svetega Jureta in ne vzpon.
 

Zanimivo doživetje v oklepajih

Vzpon je enkraten, ker je Biokovo res enkratno. Razgledi so fantastični, celo divje konje sem srečal in neke čudne koze, ki naj bi se imenovale balkanske divokoze. V fotoaparat nisem ujel ne konjev ne koz, ker sem jih srečal ravno na krasnem delu spusta in nisem hotel zavirati ter ovekovečiti njihovih začudenih pogledov. Niti ene kače nisem povozil, ne srečal, čeprav pravijo, da je to njihov raj. Niti metuljev nisem videl, čeprav naj bi Bikovo bilo njih prepolno.



Pravzaprav sem vsem lepotam navkljub najbolj užival v tem, da se vzpenjam po zelo dolgem klancu, naš Mangart je pol krajši in ga imamo za vse na svetu. Hudimana, 23 kilometrov klanca je res veliko. Ceste ne bom hvalil, ograja je iz leta 1978, ko so klanec asfaltirali in je res grda za videti in nič kaj varna. Na vrhu pa ni nič, razen visokih oddajnikov, takih, ki spominjajo na Goro Vetrov v Provansi, na Mont Ventoux, tudi kolesarski gral.

Na vrhu je cerkvica, ki celo obratuje in se imenuje kako drugače kot Sveti Jure. Do nje v kolesarskih čevljih težko prideš. In še ena lesena utica, v kateri je moški v vokitokijem, in ne vem, za kaj skrbi. Da, tudi uboga tablica je na steni, ki opozarja, kje in na kakšni višini ste in ob kateri morate nujno fotografirati sebe s kolesom ali samo kolo.



Vmes srečaš tudi nekaj turistične ponudbe, eno gostilnico, enega čebelarja, ki prodaja med in celo Skywalking, najatraktivnejše sprehajališče na Hrvaškem. Čudo, ki tako vleče v park Biokovo, adrenalinsko svetišče. Stal sem v kolesarskih čevljih na steklu, pod mano pa tisoč metrov globine … V trenutku sem dobil telečje nožice, se začel tresti ves in se komaj spet spravil na kolo. Norišnica adrenalinskega boja v utrujenem telesu.


 

Kolesar mora iti tja gor

Če ste kolesar in po vrhu še tak z dušo, potem morate tja gor. Ni debate. Med vzpenjanjem sem kot specialkar doživel ugriz v dušo, kolesarsko dušo, in ker sem iskren, moram priznati, da je to klanec, ki ga ne bom pozabil nikoli. Da, klance prekolesariš in veliko ti jih za vedno ostane v spominski kartici nog, hrbta tudi očeladenih možganov, nekatere pa enostavno pozabiš, ker nimajo nobene soli s katero ti popravijo okus …  Sveti Jure je kralj klancev v naši bližini, najbrž zato, ker ima balkanski šarm, ne dolomitskega in ne alpskega.