Pobudnik Ljubljanskega maratona: Andrej Razdrih

Veljate za pobudnika Ljubljanskega maratona, pri organizaciji sodelujete torej od samega začetka. Sicer ste pravnik, tudi sami ste bili navdušen tekač. Kakšen je po vašem mnenju vpliv največje množične rekreativne prireditve na Slovence in tudi sicer?

Pred letom 1996 sem bil svetnik v ljub­ljanskem Mestnem svetu, kjer sem dal po­budo za Ljubljanski maraton. Sledila so pogajanja, sam sem se za pobudo seveda tudi osebno zavzel in na srečo jo je podprla tudi vladajoča koalicija in rezervirala sredstva za maraton. Prvih nekaj let sem zelo pazil, da teh sredstev ni zmanjkalo, potem je pa to postala inercija, vsak župan je videl prednost v tej prireditvi.

Z gotovostjo lahko trdim, da je Ljubljanski maraton spremenil odnos do teka pri nas. Res je, da je v tem času nekaj maratonov, kot so kranjski, mariborski in bovški, slednji je bil ravno letos obnovljen, tudi usahnilo, hkrati pa je dejstvo tudi, da se zdaj po zgledu osrednjega slovenskega ma­ratona pojavljajo nove in nove tekaške pri­reditve, kot so nočni teki, poslovni teki, ženski teki … Razcvet tekaške kulture je neverjeten. Mene to zelo veseli, saj se mi zdi, da je to zelo pomembno prav za naš narod, ki velja za zagrizenega, delovnega, že deloholičnega. Ne nazadnje se s tem spreminja tudi kultura naših odnosov, pred­vsem odnos do življenja.

Če ne bi bilo tega tekaškega trenda, bi bila telesna pripravljenost otrok in mladih še slabša. Današnja digitalizacija mla­de priklepa na sobo in računalnik, in prepričan sem, da bi bilo tega še več, če ne bi bilo našega maratona. Meni je ukvarjanje s tekom povsem spremenilo življenje. Imam sedeč poklic, v katerem se srečujem s težavami ljudi, ki jih pač odložijo pri odvet­niku. Zato moram sam pri sebi predelati veliko tudi zelo težkih vsebin. In zame je tek najboljša sprostitev, meditacija med gibanjem; ponavadi sem najboljše ideje dobil ravno med tekom in med treningi re­šil najhujše probleme.

Kaj pa po dvajsetih letih pomeni organizacija take prireditve?

Organizacija maratona je že tako utečen projekt, da ga praktično nič ne more vreči s tira. Ljubljana se vsako leto obnavlja in gradi, a vseeno vedno najdemo rešitve. Župan Zoran Jankovič nam gre zelo na roke, mi pa se čim bolj prilagajamo. Prireditev in glavni organizator sta res visoko profesionalna. Jaz sem kot predsednik Organizacijskega odbora samo nekak nadzornik, v resnici skupaj s člani organizacijskega odbora načrtujemo in gledamo, kako dela potekajo, da je vse čim bolj usklajeno in učinkovito. V primerjavi z začetki je zdaj to en sam užitek.

Takoj ko se konča maraton, se začne delo za novega. Vse je vnaprej predvideno, kar sicer ne pomeni, da ni treba za to skrbeti, ampak točno vemo, kako in kaj. In ne nazadnje, marsikdo bi se lahko prišel k nam učiti in v resnici tudi prihajajo. Nekateri svetovni maratoni, tudi dunajski, so po nas prevzeli na primer tek za otroke in dijake, prej ga niso imeli. In Ljubljana in Slovenija sta lahko zelo ponosni na ta maraton. Tudi finančno nismo šli nikoli čez mejo, ni­koli nismo naredili rdečih številk, vedno smo se ‘stegnili, kot smo imeli dolgo odejo’. Hkrati pa startnina ni močno rasla. V resnici imajo veliko manjši maratoni ta­ko prijavnino kot »ljubljanc«, od večjih, primerljivih maratonov v Evropi ima Volkswagen Ljubljanski maraton gotovo najnižjo. In nekaj prijavnin, okrog 100, tistim, ki tudi te nizke ne zmorejo, vsako leto ne zaračunamo.

Gotovo ustvarjamo spodbudno okolje, tudi kar zadeva organizacijo. Dobivamo ze­lo lepe pohvale, tudi na primer iz sosednje Hrvaške, s katero morda Slovenija iz političnih razlogov ni vedno v prijateljskih odnosih. Maraton ne pozna političnih de­litev. Na letošnjih tekih bo največ tujih ude­ležencev, 1607, prav iz Hrvaške. Veliko je tudi Italijanov, žal ni veliko Avstrijcev.

Kaj je po vašem mnenju pomen, poslanstvo, če hočete, poriv Ljubljanskega maratona?

Ni treba veliko, pa ga lahko zelo hitro vi­dimo: to je povečevanje števila aktivnih ljudi. Včasih so bili tekači redkost, danes te­čejo vsi, mladi, stari, ženske, moški, sploh jeseni jih je ogromno povsod. Ker se v službo vozim s kolesom čez Tivoli, mo­ram prav paziti, da koga ne povozim, toliko jih je. Ljudje seveda ne tečejo le na dan maratona, ampak veliko mesecev prej. Namesto da bi doma gledali televizijo ali igrali igrice na računalniku, hodijo trenirat, da se lahko konec oktobra udeležijo Ljubljanskega maratona. In vsako leto jih je več. To je največji uspeh in to me res radosti. Zame je to nepopisno lep občutek, potrditev, da smo bili ob pravem času na pravem kraju. In pomembno je, da imamo zdaj v vseh pogledih praktično največjo podporo: ta­ko pri Mestni občini Ljubljana kakor pri žu­panu. Za Ljubljanski maraton se danes ne bojim več.

Ko se enkrat začneš ukvarjati z vztrajno­st­nim tekom, začneš avtomatično bolj zdravo živeti. Če redno tečeš, prav gotovo nehaš piti alkohol in kaditi. Zdrav življenjski slog gre z vztrajnostnim tekom z roko v roki. Na tem področju je Ljubljanski maraton res veliko naredil. Dobro počutje, za­dovoljstvo po vsakem opravljenem teku in na koncu nad svojim dosežkom, to je dra­goceno. Zato je po maratonu toliko zadovoljnih ljudi. Zato je dan maratona, zaradi veliko srečnih obrazov, res praznik. Za Slovence, ki nekako nismo ravno srečen in s seboj zadovoljen narod, je to neprecenljivo. Si predstavljate v dveh dneh 20.000 in še vsaj enkrat toliko srečnih Slovencev? V tem svetu slabih novic? To je vrhunsko!

Kako pa je Ljubljanski maraton vplival na tek ne toliko v rekreativnem smislu, ampak bolj v tekmovalnem?

Žal mi je, da ni več slovenskih vrhunskih tekačev. Ni mi čisto jasno, kaj narediti. La­že in tudi ceneje dobiti tekača iz Afrike s ča­som maratona okrog 2:08 kakor evropskega z 2:15. Kot da Evropejci ne bi bili pri­pravljeni garati, ne vem. Mogoče se res tudi država obnaša mačehovsko do vrhunskih športnikov, gotovo bi lahko tekačem bolj pomagala na primer pri zaposlitvi. V resnici je kar nepredstavljivo, kako vrhunski smo Slovenci na primer kot alpinisti, tudi v katerih drugih športih, nimamo pa tekačev. Za letos smo tako prvič pripravili celo višje denarne nagrade za Slovence, od 1500 evrov naprej, na maraton jih posebej vabimo, a žal dobivamo same negativne odgovore, češ da so poškodovani.

ni podpisa

Sami ste vzorčen primer človeka, ki se za to, da laže preživi, giblje. Ste pravnik z zahtevnim delom. Kakšno vlogo ima Volkswagen Ljubljanski maraton v vašem življenju, tudi ta, ki prihaja?

Sam sem izredno rad tekel, zaradi rekre­a­cije in zaradi sprostitve po napornem de­lovniku. Hkrati pa mi je ukvarjanje z maratonom omogočilo še celo vrsto dru­gih športov, rad tečem na smučeh in kolesarim. Zdaj veliko kolesarim, če se le da, grem vsaj dvakrat, trikrat, ko pa se pripravljam na kolesarsko potovanje, tudi štirikrat na teden na kolo. Vsako leto se s prijatelji odpravimo na kolesarsko potovanje. Tek pa so mi preprečile poškodbe.

Na letošnjem maratonu bo naloga orga­ni­zacijskega odbora bolj protokolarna, tako spremljamo goste, tuje tekače, skrbimo za to, da vse poteka brez zapletov, in podeljujemo kolajne. In seveda uživamo v prireditvi. Sam res uživam v njej, ta vikend je zame najlepši vikend, čeprav ne tečem več.

Ali smo Slovenci narod za množične pri­reditve ali po vašem mnenju raje de­lujemo sami? Kako je s tem pri teku, ver­jetno je še vedno veliko ljudi, ki jim na kraj pameti ne pade, da bi se udeležili tako velike tekaške prireditve. Kaj bi povedali takšnim?

Tudi sam menim, da je bistvo ukvarjanja s tekom, da lahko tečeš sam, s svojimi mislimi, ne potrebuješ posebne družbe, zakaj bi hodil med množico. Povsem razumem, da marsikdo potrebuje in zmore le tak način teka. Vendar je po drugi strani dobro in koristno, da greš vsaj enkrat na leto teč med ljudi, na organiziran maraton, ki je nekakšen tekaški kongres, na katerem se zberejo tudi drugi tekači in celo tekači iz drugih držav. Tam se ustvari posebna energija, ki se čuti, in škoda bi jo bilo zamuditi.

To je enkratno in takrat greš v družbo, ker je to enostavno treba doživeti. In veliko bolje je, da si tudi sam aktiven udeleženec, da si ti tisti, ki teče. Lepo je res, če že samo prideš ob progo spodbujat nastopajoče, pa vendar je na Volkswagen Ljubljanskem maratonu v dveh dneh več takih, ki tečejo, kakor tistih, ki gledajo.

To je prava izbira, da si sam aktiven udeleženec Volkswagen Ljubljanskega maratona.