Jutro, ko se Ironmanka zbudi

Kot da bi bili na tekmi svetovne serije najboljših profesionalcev na svetu.

Kakorkoli obračamo, gledamo z različnih vidikov ali s strani različnih nastopajočih in tudi če iščemo 'dlako v jajcu', ne najdemo drugega kot besed pohvale, vrhunske izvedbe, odličnih organizatorjev in vsesplošnega zadovoljstva. Prva slovenska Ironman polovička, Ironman 70.3 I feel Slovenian Istria predzadnjo septembrsko soboto v Kopru, je navdušila in s tem Slovenijo ponesla ne samo v triatlonski svet.

 
Ironman serija, ki letos obeležuje 40 let svojega obstoja, je globalna znamka za vrhunske triatlonske prireditve po vsem svetu, marsikdo pa ji očita njeno t. i. kapitalsko naravnanost, češ da je edini in osnovni namen njenega delovanja – denar. V štirih desetletjih delovanja je postavila povsem svoj koncept tekmovanj, skozi katerega se udeleženci po vsem svetu s pridobivanjem t. i. slotov potegujejo za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Svetovno prvenstvo v Ironmanu. A karkoli je res, morda od tega celo kaj drži, kot na primer dejstvo, da ta serija z ničemer direktno ne skrbi za športni podmladek, ji je treba priznati vsaj eno: je vrhunski, profesionalni in všečen globalni organizator triatlonskih tekmovanj.

 

Ironkids? Zakaj pa ne

Tako niti ni presenetljivo, da smo si je že dolgo želeli tudi doma. Slovenski triatlonci, tisti bolj ali manj zagrizeni, smo tako na tekme hodili najmanj v sosednje države, nekateri pa tudi dlje in čez lužo. Sama sem nastopila na Ironman polovički  v Budimpešti in v Zell am Seeju, verjetno bi si v prihodnje zbrala Italijo ali pa morda Francijo. Je že res, da sem se večkrat preskusila tudi na domačih tekmah, pa tudi na tekmah sosednje Hrvaške, ki je prejšnja tri leta v Puli organizirala tudi polovičko iz Ironman serije, a se domače tekme glede množičnosti, vrhunskosti organizacije in s tem vzdušja na tekmi s serijo Ironman niso mogle primerjati.

Slovenski triatlonski svet je bil lansko jesen seveda na nogah, ko se je najprej govorilo, potem pa potrdilo, da Ironman prihaja tudi k nam. Tudi lokacija tekme, slovenska Istra, v kateri smo Slovenci tradicionalno do zdaj tekmovali v sprint ali olimpik razdalji, je obetala lep dogodek. In le redko kdo se je verjetno lahko uprl skušnjavi, da se premiere ne bi tudi sam aktivno udeležil.

Več kot 300 Slovencev

V tiskani in spletni izdaji Poleta smo tako kot ves triatlonski svet prepoznali pomembnost dogodka in ga od objave tekmovanja pa do tega zapisa pre(d)stavljali v širši prostor. Slovenski triatlonci seveda dobro poznajo standard Ironman tekmovanj, a so se jih do zdaj lahko udeleževali le v tujini, kar je njihov športni dogodek večinoma spremenilo v turistični vikend ali celo dopust. Zato so bili morda čisto na začetku organizatorji vendarle malo v skrbeh, kako zanimiv bo domač Ironman za domače tekmovalce, in seveda, kako bodo prodrli do tujih, ki datume tekem po vsem svetu spremljajo za eno leto vnaprej. A na tej točki je svoje naredila prav blagovna znamka, ki je povsem enostavno svoji ponudbi vrhunsko organiziranih tekmovanj dodala le še Slovenijo. Domači tekmovalci tako niso hoteli izpustiti domače premierne izvedbe in na štartu se nas je zbralo 300. Glede na udeležbo na domačih tekmah je ta številka nepredstavljiva. Za primerjavo: na edini letošnji tekmi v isti razdalji pri nas 9. septembra v Murski Soboti je nastopilo skupno 39 tekmovalcev (32 moških in 7 žensk), za primer pa omenimo še tekmo 1. septembra na Bledu, kjer je na olimpik triatlonu nastopilo 52 Slovencev, na super sprint razdalji pa le malo več, 67.

A Ironman serija je spodbudila, ali bolje rečeno združila Slovence in jih, potem ko so se nekateri že bolj ali manj navadili na tekmovanja v tujini, spet vrnila nazaj. Morda je to celo najbolj razveseljiv podatek ob tistem, da je bilo ostalih 1100 tekmovalcev iz 48. držav in da je bilo tekmovanje razprodano, a dejstvo je, da so slovenski triatlonci  po dolgem času nastopili tako enotno in izbrali isti kraj tekmovanja.

 

Zmore vsakdo, kdor si dovolj želi 

Na vprašanje, kdo in zakaj nekdo postane triatlonec, je verjetno toliko odgovorov, kolikor je triatloncev. A vendarle je možno potegniti neko skupno točko vsem tekmovalcev nad 18 let, katerim je Ironman serija namenjena: po navadi so to nekdanji dobri tekači, lahko tudi kolesarji, ki so se ali zaradi poškodb ali zaradi naveličanosti enega športa odločili popestriti svoje ukvarjanje z rekreacijo. Ključni korak do preobrazbe v triatlonca je znanje plavanja, ki ga večina odraslih nima, a očitno je želja po treh disciplinah le dovolj velika in marsikdo se za učenje plavanja, na srečo, odloči tudi v kasnejših letih.  Da se nekateri v triatlonu odločijo za bolj tekmovalen pristop, je seveda resnica, ne pa tudi pravilo. V Sloveniji pa je vedno bolje organizirano tudi delo z mladimi.

Pod okriljem Triatlonske zveze Slovenije deluje 30 klubov, ki ponujajo vadbo triatlona; v Ljubljani npr. vsaj trije klubi redno izvajajo treninge vseh treh disciplin za odrasle. In, roko na srce, najbolj gotova pot do udeležbe na Ironman polovički je redna vadba v klubu. Na ta način se za tekmovanje, ki za povprečnega posameznika traja med  pet do šest ur in pol, pripravimo najbolj odgovorno. Je pa res, da obstajajo tudi stranpoti in da se vsaj kakšno izmed disciplin da natrenirati tudi ali z drugo vadbo ali v nekem krajšem časovnem razdobju. A potem je treba vedeti tudi to, da bo tekma res težka in da je mogoče celo ne bomo končali.

 

Pod okriljem TZS deluje 30 klubov

 

Na prvi slovenski Ironman polovički sem nastopila tudi sama. Potem ko sem po prvih resnih namerah po celi polovički zaradi zunanjih okoliščin nastop skorajda odpovedala, sem na koncu vendarle dobila priložnost nastopa v štafeti. In priznam, da je bila to ena boljših odločitev, ko sem kljub solidni fizični pripravljenosti izbrala le plavanje. Mislim, da se je v naši štafeti prav vsak, ki je sicer dobro fizično pripravljen, ni pa natreniran, precej namučil že z nastopom v eni disciplini, zato upam napisati, da naj se celega triatlona udeležijo le natrenirani. Izbira le ene discipline pa dopušča malo bolj ležeren treninški pristop.

 

Dan, ko se je pisala zgodovina

Nekaj manj kot 1400 triatloncev in 57 članov štafet se je tisto nedeljsko jutro 23. septembra pognalo v morje in množice, tako na štartu, ob progi kot prostovoljcev in sodnikov so tako kot vremenoslovci obetale lep dan.  Mislim, da je od prve sekunde tekmovanja teklo vse kot namazano: štarti v vodo po pet tekmovalcev na pet sekund, označene luknje na kolesarskem delu in kopica piščalk ob ostrih ovinkih ter številne okrepčevalne postaje in množice navijačev ob progi na teku so res dobra rešitev za vse. Vzdušje se je le stopnjevalo in z vsakim prihodom v cilj dosegalo vrhunec za vrhuncem.

 

Takole se je skupno skoraj 1500 plavalcev v skupinah po 5 pognalo v vodo

 

Povsem novo vlogo na triatlonih pri nas so tokrat dobili tudi navijači, ki jih na domačih tekmah nismo vajeni. Ob progi se je tako trlo ljudi, ki so glasno tako ali drugače navijali ne le za svoje predstavnike, ampak za vsakogar, ki se je po ciljni ravnini bližal cilju. Tekmovalce pa je za ciljno črto pričakal drug svet, kjer so bili še kako nagrajeni za svoje športno garanje: catering Jezeršek je res odlično poskrbel za njihovo regeneracijo in v majicah 'finisher', ki so jih dobili za opravljeno tekmo, so bili videti kot ena velika srečna družina.
Tudi sama sem bila del njih in priznam, da takšnega druženja in zadovoljstva pri nas ne pomnim. V izmenjavi mnenj o sami tekmi so deževale besede pohvale o organizaciji, tako na progi, ob progi kot v cilju, in marsikdo je bil mnenja, da take izvedbe tekmovanja še ni doživel niti v tujini. Pisana druščina je sicer bila vidno utrujena, kar je bila v največji meri posledica težke kolesarske proge, a vidno zadovoljna. Med tekmovalci tako niti ne bi mogel najti zmagovalcev preizkušnje, Poljaka Michala Rajca in Nemke Kristine Ziemons, ker so njuno srečo delili tako rekoč vsi. Tudi mi.

 

S članoma štafete Primožem in Blažem v prostoru za tekmovalce

 

No, ko naj bi bilo vendarle vsega dobrega že konec, je organizator poskrbel za še eno češnjico na že tako najboljši torti. Že v ciljni ravnini je zadnje tekmovalce, ki so lovili časovni limit proge 8 ur in pol,  pričakala Tina Maze, ki je potem še na uradni podelitvi pomagala podeliti priznanja najboljšim po starostnih kategorijah.

 

Tina Maze z zmagovalcema v kategoriji 55-59 let,  Slovencema Mirom Kregarjem in Natašo Nakrst, ki je bila tudi absolutno najboljša Slovenka

 

 

Boljše ne bi moglo biti - kako naprej

Kdor je bil tisti dan na kakršen koli način del te zgodbe, je bil prav gotovo vzhičen in težko verjamem, da mu je bilo zaradi sodelovanja  žal. Prav vse, od začetka do konca, je bilo skorajda pravljično, čemur so morali pritrditi tudi največji negativci. Neverjetna je bila tudi pozornost medijev, ki so tako rekoč v večini poročali o dogodkih in o zmagovalcih. Najboljši slovenski predstavnik Janez Klančnik, ki je bil absolutno tretji, je najbolje predstavil zanimanje medijev za druge tekme in za koprsko polovičko; na socialnih omrežjih je med drugim zapisal:  » Wow! Nisem pričakoval, da bo triatlon I Feel Slovenia IRONMAN 70.3 Slovenian Istria medijsko tako odmeven. Novice o tekmi so bile namreč v vseh resnih slovenskih medijih. In v njih tudi jaz... mi je kar malo nerodno. Ampak me veseli, da postaja triatlon tudi v Sloveniji vedno bolj prepoznaven, saj je to čudovit šport, kjer dobiš vrnjeno toliko, kolikor vložiš. Ni polovičarstva in ni bližnjic do uspeha.«

 

 

Janez Klančnik je bil najboljši Slovenec in absolutno tretji

 

Kakorkoli obračamo tisto predzadnjo septembrsko nedeljo v Kopru, za slovenski triatlon in ljubitelje športa nasploh je bila izredno pomembna. Pokazala je na več kot številne ljubitelje dolgega triatlona pri nas, verjetno je takih, ki bi se upali na tekme krajših razdalj, še več. Tudi doma. Pokazala je, kako izvrstni organizatorji znamo biti Slovenci. Res da morda sami ne poznamo še pravih rešitev, tudi finančnih, a v družbi prekaljenih mačkov za njimi prav nič ne zaostajamo. In če smo do zdaj le redko kdaj znali za posamezne prireditve navdušiti tudi okoliško prebivalstvo (za to je odličen primer npr. Ljubljanski maraton), smo v slovenski Istri več kot dobro začeli, vnovične ponovitve dogodka bodo vpetost domačinov gotovo še povečale.

 

 

Povsem možno je, da prva slovenska Ironman polovička koga tudi ni prepričala. Resnici na ljubo obstajajo tudi taki, ki so povsem apriori proti globalnim pristopom in tako tudi proti tekmovanjem Ironman serije.  A verjeti gre splošnemu vzdušju med udeleženci, ki se je in se še vedno širi kot snežena kepa po hribu navzdol: Ironman 70.3 I Feel Slovenian Istria je bil navdušujoč tako za tiste, ki so že bili zraven, kot tiste, ki o športnem načinu življenja ali o Sloveniji kot turistični destinaciji šele razmišljajo. Vse bo seveda pokazal šele čas, a nastavki za odlično nadaljevanje so bili narejeni.
In tudi zato ni presenečenje, da je organizator že predstavil datum za novo prireditev:  »Vidimo se prihodnje leto, v koledar si zapišite datum 22. september 2019. Registracije se odpirajo že čez nekaj dni, 2. oktobra.« 

 

Ironman torej v Sloveniji ostaja in z njim ostaja Slovenija na globalnem triatlonskem zemljevidu. Vprašanje, ki ostaja, pa je, kaj vse bo temu še sledilo? Upajmo, da prav vse, od popularizacije triatlona pri nas, organizacije prireditev, turistične ponudbe  in, kar je morda najpomembneje, povezanosti in dobre volje vseh nas, ki v Sloveniji ostajamo tudi vmes.

 

Foto: Sportida, osebni arhiv tekmovalcev