Velik korak tudi za Indijo

V senci praznovanja ob 50. obletnici prvega pristanka človeka na Luni se Indija pripravlja na največji korak v osvajanju nebesnega telesa, ki nam razsvetljuje noči. Predvidoma v nedeljo na južni pol pošilja plovilo »tri v enem« Čandrajan 2. To bo veliko bolj ambiciozna naslednica odprave iz leta 2008, ko se je Indija z načrtovanim strmoglavljenjem sonde zapisala v zgodovino kot četrta država, ki se je dotaknila Lune. Tokrat pričakujejo mehki pristanek.

Indijska vesoljska agencija (Isro) bo orbiter, v katerem sta lander in rover, na lastni raketi GSLV izstrelila 14. julija, pristanek pa je načrtovan za 6. september. Odprava je predvidoma stala okoli 125 milijonov dolarjev.

Strah pred pristankom

Po izstrelitvi bo plovilo 16 dni krožilo okoli Zemlje in se počasi dvigalo proti Luni, nato se bo v naslednjih petih dneh s pomočjo motorjev utirilo v njeno orbito. Po 27 dneh kroženja se bo od orbiterja ločil lander ali pristajalni modul, 6. septembra pa bo sledilo 15 minut groze oziroma pristanek. »Operacija, v kateri se bo Vikram spuščal in pristal, bo najbolj strašljiva, saj se še nikoli nismo spopadli s tako zapletenim manevrom,« je na nedavni novinarski konferenci izjavil predsednik Isra Kajlasavadivu Sivan. Glavni izziv je, da se bo lander z lastnimi motorji pravilno upočasnil. Kako zahteven je ta del, se je izkazalo aprila letos, ko je na površje strmoglavilo izraelsko zasebno plovilo Berešit.

Če bo šlo tokrat vse po načrtih, bo štiri ure po pristanku lander iz svojega naročja izpustil še prvi indijski rover, ki bo vozil po površju Meseca. To je 27-kilogramsko šestkolesno vozilo s solarnim napajanjem, ki se bo le počasi premikalo po površju in zbiralo podatke ter ugotavljalo mineralno sestavo tal. »Rover se bo premikal centimeter na sekundo in bo v obdobju obratovanja prevozil 500 metrov,« je pojasnil Sivan. Slabo tono in pol težki lander bo analiziral atmosfero in skušal zaznati seizmično aktivnost. Pristajalni modul in vozilo bosta predvidoma delovala en lunarni dan, to je 14 zemeljskih dni, dve toni in 300 kilogramov težki orbiter pa bo okoli Lune krožil najmanj eno leto.
 

Raziskovanje s 13 instrumenti

Indijci bi radi pristali na še neraziskanem območju južnega pola, okoli 350 kilometrov od doline Aitken, ki velja za enega najstarejših kraterjev v Osončju; nastal je, ko je orjaški asteroid ali komet trčil v Luno pred milijardami let. Odprava je opremljena s 13 indijskimi znanstvenimi instrumenti, osem dajinskih senzorjev ima orbiter, tri instrumente ima lander, rover dva. Svoj lonček je pristavila tudi Nasa. Na lander je namestila laserski retroreflektor, ki omogoča odboj svetlobe, v tem primeru za lažje lociranje plovila na površju. S takim instrumentom je ameriška vesoljska agencija opremila že omenjeno izraelsko plovilo. Med instrumenti je še rentgenski spektrometer, s katerim bo odprava analizirala kamnine in morda odkrila kaj nepričakovanega. V kraterju, a na oddaljeni strani, sta januarja letos pristala kitajski lander in rover Chang’e 4, in čeprav se je njuna predvidena življenjska doba že iztekla, še vedno raziskujeta.

Na južnem polu je v vedno senčnih območjih ujeta voda, kar je skoraj dokazala tudi indijska sonda, ki je novembra 2008 načrtno strmoglavila na istem kraju. Modul, katerega cilj je bil, da ob padcu dvigne čim več materiala, ki bi ga analiziral orbiter, naj bi na poti zaznal vodo, vendar znanstveniki tega niso mogli potrditi zaradi prevelikih odklonov pri kalibraciji.

Indijska vesoljska agencija je uspeh prve odprave na Luno nameravala nadaljevati že leta 2012, ko so upali, da jim bodo lander zagotovili ruski kolegi, a so se ti umaknili, Indijci pa so nato sami nadaljevali razvoj tehnologije. V tem času so njihove ambicije zrasle in Indija postaja vse močnejši igralec v osvajanju vesolja. V naslednjih letih načrtujejo dograditev vesoljske postaje, do leta 2022 bi radi v vesolje tudi s človeško posadko, ki jo nato nameravajo poslati tudi na Luno.